Ko ljubeznjuješ, te luč prekorači
skozi samotno drevo in vstopi vate
zeleno bleščeče vreteno dneva.
Z všitkom na peclju,
z zarezo počez, ki listi nasmeh.
Jerte so puhaste, zibajo zrak,
suite plesnega valčka noči.
Jutranje sonce ptico umiva,
na platani srebrnkasto poje,
vonj morja pozlatil je kožo soli
in trsje boža vrtno stezico.
Vitraž valov si barva srce.
Kuštra secesijsko divje
ženske lase in sanjari
zaspani bibavični tok.
Razkazuje razprte grudi,
med dojke ladjam pristan.
V očesu rdečo nevihto.
Kaplje dežja drsijo po vratu,
ki ob njem sameva
svoj skriti drevesni namen.
Penis granata pečke razsipa
s svojimi velikimi očmi.
Precejam se iz bibličnih
pismenk v izrekanje,
kjer mi cvetenje odmerja uro
prihoda in odhoda.
Ta trenutek sem tu,
tipam neodpisani dan.
Ko ljubeznjuješ, te luč prekorači
