Ni naključje,
da začutiš sebe,
ločeno od besed,
z zavestjo
tihega čustvovalca.

Dobiš ukaz vesti:
Odpri oči!
In oglasi se čustvo,
ki še ni beseda,
le vid za gledanje sveta.
Enotnost krvi in duha
s čutili sluha in tipa.

Nekdo ti trka po hrbtu.
Vzameš teleskop,
iščeš, kje se nahaja,
prosiš naj razgali
svoje bistvo,
ker nobenemu odsevu
v čistem gorskem jezeru
več ne verjameš.

Gnostična jeza in bes
prihajata za teboj,
te spremljata s pingvinjo hojo
in oznojenim perjem.

Razdalje te razprostrejo,
zagledaš milijone zrcal,
Vsako ima svojo podobo.
Nič se ne more ponoviti.
Nič več ne more biti tako.
Vselej so drugi in drugačni.

Zrak zeha,
mačke se pretegujejo,
himera lenobno poplesuje.
Stanje za kartoteko,
sistem, ki zahteva oštevilčenje
In arhiviranje.

Sežetje nepresnovnega.
Skritega. Stisnjenega.
Potlačenega. Nepropustnega.
Impregnirana zavest.

Zvoki, igrani na elektronski klavir,
natanko ob istem času,
ko se stikata preteklo
in prihodnje na točki,
ki te zahteva.
Zabeleži spomine!
Vrana vrani oči ne kljune.

www.tatjana-malec.si