Prikrita sva na ulici,
v vežah temačnih,
parkirnih prostorih,
le v sanjah sva na očeh sebi.
Skrito delujeva,
kot v filmu agenta Bonda,
se izmikava
pastem,
ljudem,
ki kot statisti kvazi umetnosti, tragikomični
pajaci hitijo za senzacijami,
odkrivajo že odkrito,
ljubezen greh imenujejo,
o njej pišejo, kot da so
odkrili toplo vodo,
prihod Marsovcev na Zemljo.

Muc naš tigrasti
nas vedno kratkočasi
s svojimi raziskovalnimi pohodi.
Kot ljubitelja klasične glasbe
ga presneto mika naš klavir.
Naša stenska ura
ga je čisto uročila,
kazalci, ki se po številčnici
sprehajajo,
pa se sploh ne zmenijo
za mijavkajoči glas,
ampak še naprej nemoteno
do pičice natančno odmerjajo čas.

Ne teptaj mi srca
z brezbrižnostjo dneva
samoljubnost nespodobna.

Ne teptaj utrujeno srce
izmučeno od življenja
preveč boli strto srce.

Ne teptaj moje srce
ubija ga samota
rado spočilo bi se srce.

Jaz se pa že smučat znam
čeprav še majhen sem fantič
drvim čez hrib na drugo stran.

Očka opazuje me v skrbeh
prav nič se ne bojim
za menoj hiti na smučeh.

Komaj jaz mu ubežim
vijugam po snegu sem in tja
in toplemu sončku se smejim.

Sivo nebo
zlilo svoj bes je na zemljo
trave klonile
pod težo so kapelj dežja
zavetje iskale
se k tlom priklanjale.

Veter vrtinči
nežen cvet dehteči
kmalu zabit je v tleh
list frfota
rad poletel bi,
kot ptica do neba.

Noči dolge, neprespane,
oči trudne mi spanec ne
zapre, misli moje
so skupaj
s tvojimi, ko se boriš, trudiš.
Dovoli, da sem s teboj
takrat, vedno, ko se jočeš
v jutru ranem, ko si otožna v nočeh.

Igrava se, igrava
igro čustev, hotenj,
strasti, življenja
igro, kdo da, kdo dobi,
kdo ima in kdo izgubi.
Karte vrževa,
da padajo na
mizo usode
iz trdega lesa,
črnega hrasta, temne
slutnje naju obidejo, ko jih gledava.

Korak moj stopa
negotovo v travo
rosno, mokro
od dežja, od vode potoka.
Sonce prekrivajo
temni oblaki,
deževni, mi telo močijo,
dušo, ki hrepeni
po nežnosti, toploti tvoji.
Telo izmučeno,
premočeno do kosti,
premraženo,
od vetra, večnega
popotnika gora,
temni gozdovi, smreka košata
bila je zavetje…streha.

Številko izbrisala sem iz imenika,
poskušam pozabiti njenega lastnika.
Globoko v srcé se zasidrala je,
saj s solzami zapisana je.

Kako naj jo izbrišem iz svojega spomina?
Utapljam jo v kozarcu vina,
a šestka noče se utopiti,
saj ne morem te pozabiti.

Nič, štiri, ena... šest, ***, dva
...tako bo bolje za naju oba...
Tri, ***... ena -kličem te,
srce pravi: ljubi me.

Kresnic spet tisočero v poletju zaživelo,
V nočni ples na jasi stotine pohitelo,
prijeten vonj po pokošeni trati jih povabil,
na nočni ples svetlikaojočih ni pozabil...

Prisluhni v noč, narava poje, se oglaša
V noč poletno pesem poklanja ti prinaša,
čeprav za nekatere le žuželke to so, murni, žabe,
Prepusti njim se, pesmi, uspavanki narave ...

(Nesreča pri Blanci)

Stoji v sebi,
ob cesti
kot krhek kandelaber
v telesu

votlih kosti
kot nevtronska zvezda.
Mlin poganja veter
in mu obrača lopute.

Tavajoči Adam stoji v sebi
z okusom gnilega jabolka v ustih.
Opravlja svojo dolžnost.
Stanje kaosa oskrbuje z redom.

Kot Mars in Zemlja
sva oddaljena
drug od drugega,
v osončju sva
utirjena, privlačiva
se, odbijava, potujeva
po začrtani poti usode;
gravitacija Zemlje,
njeni zakoni naju ne ovirajo,
naprej v upanju živiva,
da v vesolju, kjer se gibljeva,
drug drugemu slediva,
ni nesporazumov, ne prerekanja.

Šum potoka me opaja, v njegovem
objemu se spočijem,
si prazne baterije napolnim,
k njemu, vanj se vračam.
V prostoru njegovem
na bol, na čas pozabim,
pretekli in sedanji, iz njega črpam
neizmerni zaklad, energijo,
ki iz mene izginja, pronica,
kot ribe iz mreže ribiča
od napora…vode izmučenega.

Iskrena želja, vendar moč me je izdala,
Da prepir sovraštvo bi pregnala,
Ko sam se sebi nebogljen zazdim,
Pepelnik z ogorkom, nad njim je dim...

Saj čakal sem, da trma popusti,
Od tistih, ki do bljižnjih mar jim ni,
Ko mi ponujajo, pozabi, vse bila je šala,
Ko jim beseda oprosti je zastala...

Kje veter je, da me hladi,
takrat ko jočem, solze
da mi posuši,
ko te ni, za lahko noč kot ti, da mi poje.
Kje zvezde so, nebeški
biseri noči, da me
pokrijejo s svetlobo,
mi mežikajo,
kot tvoje oči me gledajo
v nočeh, božajo, ko te ni, me kot ti ljubkujejo.

Kličem te,
ozri se nazaj, moj deklič!
Tvoje lepe poteze
še komaj zlogujem,
v spominu jih še vedno negujem.
Drsim kot deževna
kaplja po žlebu ob tvojem telesu
s čolnom spomina.

V širok nasmeh se mi razlezi,
nasmej se mi polna luči,
bleščeča kot jantar jabolka
z vonjem mlade ljubezni.

V malo škatlico
sem shranila soški kamen.
Nič drugega ne vprašam.
Tu imam sonce, morje in ljudi.
Sonce me boža in ogreje,
morje osveži in ohladi.

Kamen mi na dnu duše leži.

Takrat, ko
sem bil prvič z njo, je bilo
tako vznemirljivo,
vse je dišalo po
njej, bila je kot cvet
v jutranji rosi, od sonca odet,
njegovih žarkov delo, modrega neba razcvet.
Bila je vsa v pričakovanju, v negotovosti,
lepa, bila je vabljiva,
posesivno pohotna,
bila je kot zrel sadež sedanjosti… večnosti.

Počival rad bi
po dnevu napornem,
času, ki ga držim
v sebi,
rad bi, da vse,
kar je bilo med nama,
gre z mano, v svet,
kjer ni noči brez sna,
kjer polja
ne rodijo črn cvet,
kjer nista škrjančka glas..lepota,
podoba črnega vrana.

Vsi vse vedo,
vedo celo, zakaj
sta solza in morska
voda slani, zakaj
je nebo modro.
Vedo tudi to, kje
sonce vzhaja
in kam hodi spat.
Trdijo, ja trdijo, da vedo
kje je raj in da ni
v nebesih, da je na zemlji,
pravijo nekateri,
eni pa, da raja ni,
da je samo pekel, drugi
pa, da si oboje vsak sam naredi.

Spet je eden tistih dni,
Ko z menoj so Angeli,
Pošiljajo Vam ljubezen vso,
Želijo da prenesem tole pesmico.

Naj povem vam da nekdo,
Išče srečo, ljubezen vso,
Našla ga bo sreča ta,
Ljubezen pri njemu je doma.

ena je pot po kateri nikoli ne smeva
do konca ki naju loči ena senca in eno zlo kar traja
ena je samota svetlih ki zanjo veva
v lebdenju ena bolečina ki naju spaja

v nezmožnosti besed ko čar lepote razsvetli
minevanje en je korak zamolklega v nočeh
ga čujem vsakokrat me vzdrami kadar valovi
neznana groza skozme vem prihaja s streh

Nikoli si nisva lagala,
resnici sva gledala
v zakulisje, v njeno
drobovje sva posegala, iskala jo.
Laž nama je bila
tuja...odvratna,
sovražnica nezaželena,
nepredvidljivo tu pa tam iskana… najdena.
Grobih besed si nisva
metala v obraz, bila
žaljiva drug do drugega,
v nočeh hladnih se s telesi sva pokrivala.