Šum potoka me opaja, v njegovem
objemu se spočijem,
si prazne baterije napolnim,
k njemu, vanj se vračam.
V prostoru njegovem
na bol, na čas pozabim,
pretekli in sedanji, iz njega črpam
neizmerni zaklad, energijo,
ki iz mene izginja, pronica,
kot ribe iz mreže ribiča
od napora…vode izmučenega.
V njem hlad iščem,
mir, da dušo, srce mi vroče,
ranjeno, krvaveče
hladi, misli umiri.
V vodi deroči,
temno zeleni, globoki,
obraz vidim njen smejoči,
popačen, več obrazov, eno telo,
me gledajo, mi govorijo,
ne slišim jih, se v sence
temne zapletajo, jih sonce
ne ujame v globine struge, jih ne doseže.
Z mrakom pridejo
prijateljice noči, sile mračne..meglice,
se na vrhove gora posedajo,
so kot prstan, pajčolan gorovja, v njih se svetijo zvezde
nad dolino potoka,
mi mir, njo mi vračajo, šum hladnega vodotoka.
Šum potoka me opaja, v njegovem
