Korak moj stopa
negotovo v travo
rosno, mokro
od dežja, od vode potoka.
Sonce prekrivajo
temni oblaki,
deževni, mi telo močijo,
dušo, ki hrepeni
po nežnosti, toploti tvoji.
Telo izmučeno,
premočeno do kosti,
premraženo,
od vetra, večnega
popotnika gora,
temni gozdovi, smreka košata
bila je zavetje…streha.
Dušo mi, moje srce
napolnilo je
ptička petje,
toplota me obšla je,
mi grela telo kot ti, telo tvoje
ob meni.
Glas tvoj iz daljave me je pomirjal,
kot sonce, ki sem ga čakal, da me osuši,
mi dan je polepšal,
si ga ti, kot da si z mano v vetru
pod pelerino…smreko, pozdrav soncu,
v posmeh temnim oblakom… dežju.
Ves nejevoljen, sam
v dan turoben, sem stopil proti domu.
Korak moj stopa
