Ne dežnik, oblaki zapirajo
zastrto zaprtost neba.
Oblaki, za katere ni odgovoren
skoraj nihče. Tudi koliko sonca
bo podarjeno, ne odgovarja
skoraj nihče. Če radodarno bo,
na vsaki livadi, skali in polju
se bo vsak lahko odpočil in se nahranil.

Pozabljeno bratstvo bodo žarki zbudili,
veselje se bo okrepilo
in dihalo svoj sentiment.
Čuti se bodo prebudili in oživeli.
Obilna bo setev in obilna bo žetev.
V razkošju obilja bodo živeli ljudje.

Neobdelani grebeni gora
se bodo zravnali v rodovitna polja
pšenice in kruha bo za vse.
Odcvetele bodo električne rože,
jeklene klešče bodo padale materam z rok.
Okovi očetov bodo kolački postali.
Ljubezen bo v curkih pritekala
iz nebesnih cevi. Ne skrivam čudenja,
če bo na svetu tudi res toliko sreče,
saj vsi si poleg škornjev srečo želimo.

Retorični okras o sli v borbi za moč
bo izzvenel in bolečina bivanja
se bo spremenila v kipeče veselje.
Kipi iz antike bodo prepevali
in sijoči duh mrtvih bo oživel
in se na tržnih policah razdajal zastonj.

Snovi nedelujočih vulkanov se bodo
utelesile v toplokrvne živali
in njihova vdanost bo polegala
k nogam človeka, ki jim je zaupal
svoje varno spanje v njih.
Domovi bodo zgrajeni iz sončni listov
in srečni bodo vsi, še zadnji berači.
Seme v trebuhu živali bo dobilo
počlovečen obraz. Morda bo kdaj tako,
da bomo vsi srečni in večni
brez kamna in denarja v pesteh.

www.tatjana-malec.si