(Nesreča pri Blanci)

Stoji v sebi,
ob cesti
kot krhek kandelaber
v telesu

votlih kosti
kot nevtronska zvezda.
Mlin poganja veter
in mu obrača lopute.

Tavajoči Adam stoji v sebi
z okusom gnilega jabolka v ustih.
Opravlja svojo dolžnost.
Stanje kaosa oskrbuje z redom.

Sirene predirno tulijo.

Evo peljejo v porodnišnico.
Pri Blanci na Savi se niso
utopili zavoljo njega.

Rodinova postava je shodila.
Eden izmed Calaiskih meščanov
je zakorakal zamišljen v prihodnost
V cesto zagledan monument.
V zdrizast pločnik razjed
zamišljen veliki semafor.
Rdeča luč. Shodila je.
Vodi jo brezčutni
in preračunljivi razum obstanka.
Apel, ki nosi v sebi
žalostno žalovanje.

Ni bil edini,
ki mu je življenje izteklo
in spojilo telesne tekočine v tok.

Léže in ne more pozabiti
na brnenje avtomobilov,
na vonj po ogljikovem monoksidu,
na nesrečno plovbo po Savi.

Legenda:
Znameniti francoski kipar Auguste Rodin (1840 – 1917) je po naročilu mesta Calais pričel delati spomenik Calaiskih meščanov 1884. leta ter je obsežno bronasto kiparsko kompozicijo po intenzivnih študijah 1888. leta končal. Snov je zgodovinska in je vzeta iz mestne preteklosti. Leta 1374. je angleški kralj Edvard III. Oblegal mesto tako stanovitno, da se je pojavila huda lakota.

Tedaj je kralj obljubil mestu svobodo, če se v njegovem taborišču javi šest najuglednejših meščanov, »da bo z njimi ravnal po svoji volji«. Meščani naj bodo samosrajčni, okrog vratu morajo imeti privezano vrv in prinesti mu morajo mestne in trdnjavske ključe. Ko je calaiski župan izvedel za kraljeve pogoje, je dal biti plat zvona in nato je zbranim meščanom nad mestnem trgu povedal žalostno novico.

Sodobni kronist Froissart je dogodek dramatično opisal. Ljudje so sprva preplašeno molčali, toda že se je oglasilo šest junakov, ki so bili pripravljeni iti v smrt za pravico rodnega mesta. Odpravili so se na poslednjo pot, ljudstvo pa je jokalo in vpilo od usmiljenja in žalosti. Kralj je odposlance sprva zelo nemilostno sprejel in je že nanje čakal rabelj, nazadnje pa je poslušal svojo soprogo, ker je bila v visoki nosečnosti in je junaškim meščanom podaril življenje in svobodo.

Ta zgodovinska snov je dala kiparju osnovo za njegovo grandiozno kompozicijo. Rodin je izbral dramatični trenutek, ko se junaški meščani odpravljajo na usodno pot. Šest ljudi je uporabljenih v trenutku najtežje odločitve; prepričani so, da gredo v smrt in vsak izmed njih drugače reagira na težko odločitev, na slovo od dragih, na slovo od ugleda in bogastva, sreče in tisočerih drugih vezi, ki priklepajo človeka na življenje.

Pred seboj imamo nemo dramo, v kateri sodeluje šest junakov, dramo, ki je zrasla iz skupne ideje žrtvovanja za someščane in pravice domačega mesta. Kipar je vsakemu meščanu dal svoj izraz. Po dva in dva so se napotili na morišče. Prvi velikan je resignirano dvignil desnico in nagnil glavo, kakor da se pripravlja na krvnikov udarec, češ : »Taka je usoda, nič se ne da spremeniti«. Levica mu brezvoljno visi ob telesu, kakor, da bi mu bila tujka.

Desna noga se s trudom lepi od tal., kakor da bi zrasla s kamnitim tlakom. Njegov sosed se je s čudovito zbranimi in zadržanimi kretnjami rok obrnil nazaj, v preteklost, poslavlja se od življenja. Starec se je z drsajočimi in utrujenimi koraki odpravil na pot, roke mu nemočno vise ob telesu, glavo je sklonil, vsa postava izraža utrujenost in vdanost v usodo, ki se ne da spremeniti.

Njegov mladi tovariš pa se je sunkoma obrnil nazaj, kakor da bi hotel ubežati nesreči, z desnico je napravil kretnjo človeka, ki je pravkar izpustil ptico – srečo. Ta postava bi bila lahko spomenik vsem, ki umrejo mladi – lepo ugotavlja nemški pesnik Rilke.

Naposled je tu še mladi par: mož, ki nosi ključe, je pravkar obračunal z življenjem in zdajci se bo trdno odločil odpravil naprej, da prestopi smrtni prag. Obraz izraža jekleno odločnost, roke so »ugriznile« v ključ (Rilke). Njegov tovariš pa se je obrnil nazaj ter se z obema rokama prijel za glavo; njegovo slovo od življenja bo končano šele naslednji trenutek.

Rodin je dal šestim meščanom individualne poteze, vendar jih je vzdignil v sfere občeveljavnosti in idejne pomembnosti. Vsi so nadnaravno veliki, orjaških udov, posebno so pudarjene njihove roke in noge; z njimi je mojster dosegel najvišjo možnost umetniškega izraza. Zlasti kretnje govore v tej nemi tragediji, geste rok in težkih korakov, ki odmevajo kakor ob mrtvaški koračnici.

S kretnjami in z obrazi teles je Rodin dosegel enovitost in zaokroženost kompozicije, kar spada med glavne in najvažnejše zakonitosti kiparske umetnosti. Silna intenzivnost duhovnega življenja vsakega od teh mož in njihova zunanja ter notranja povezanost so ustvarile pogoje, ob katerih je mogla zrasti velika Rodinova umetnina. (Vir. : Besedna umetnost, II. del Literarna teorija, dr. Silva Trdina, založila Mladinska knjiga Ljubljana, 1958, Slavistična knjižnica).

Kaj ima Rodinova skulptura skupnega z nesrečo pri Blanci? Vse žrtve na reki Savi so se sunkoma obrnile nazaj, v preteklost, kakor da bi hotele ubežati nesreči. Morda so z desnico napravile kretnjo človeka, ki je ravnokar izpustil ptico – srečo. Ta Calaiski meščan bi lahko bil spomenik vsem, ki umrejo mladi – ugotavlja nemški pesnik Rilke. Vendar reka Sava je bila manj prizanesljiva kot je bila kraljeva volja. Možje reda so pred takšnimi nesrečami nemočni.

www.tatjana-malec.si