Vedro asfaltnega katrana
je zlito na Sokratovo enačbo
um = krepost = sreča.

Krepost je naredila samomor
v trebuhu Fortune.
Niti kondom ne bi rešil njenega
vdora in pristanka za zaploditev.

Dioniz, sin Zevsa in Semele,
bog vina in opoja,
bog razposajane objestnosti
je v trebuhu Fortune sprejel seme
kreposti, a iz njenega glasu
in apoliničnega nasmeha
se je rodil tragični človek.
Goethe bi temu rekel:
Prinesli so čisto luč,
a ogenj ni bil več čista svetloba.

Kaldejci, očetje moji,
ki ste me precejali na situ razuma
brez kondoma, vam pravim,
da sem bila skrita v resnici,
ki pogublja s kondomom ali brez.

Tragični junaki veselja, ki znate
zaploditi žalost v mojem srcu,
kako razburljivo je riti po
duhovni arheologiji, brskati
po pepelu ugaslih ognjev,
se sprehoditi po gozdu simbolov.

Kako banalno je misliti,
da ste zaplodili kozmično drevo
s kodo Fortune v svojem semenu.
Oh, kako ključni trenutek
je vstopil brez kondoma vame,
da sem atiška prebujena zaspanka
s svilenimi baletnimi copatkami
na nogah, stkana v časovne mreže,
v katerih ni bilo kondomov,
le grozljivi dvojček je v meni –
volja do moči za oznanjevanje
kulta modrosti. Glej Človek!
Tragični junak vstaja od mrtvih.
Tudi jaz odhajam v samoto,
odkriti moram resnico bivanja.
Aleksander Veliki je mrtev.
Mrtev je tudi Hitler. Tudi moj oče
dachauski taboriščnik je mrtev.
Veliko prezgodaj.

Bog je oživel! Bog mi je razodel,
da tragedija še ni končana.
Čas kroži in se naslaja nad
svojim telesom in duhom.
Ustavil se je nad Verdunom,
Auschwitzem, Dachauom,
Hirošimo, Čečenjo in Bosno.
Videla sem sklenjeni krog
svetlobe, ki je držala hudiča za rep.
Duh je pod njo umiral od ponižanja.
Le kdo mu je odrekel mesto
prebivanja, ki mu je bilo namenjeno?

V svetem sadežu duha slišim
obupane krike zlakotene duše.
Koliko glasov je svetloba
naložila na človeška ramena.
Mati, na kateri koordinati vesolja
leži tvoje dišeče naročje po meni.
Tako nesrečno si me odluščila,
da sem strmoglavila na zemljo.
Kako oddaljena si, mati!
Odkod me kličeš in sporočaš,
da naj ne zdrsnem v območje
nižjih vrednot, naj pokleknem pred križem,
ki mi ga je Freud preselil v podzavest.
Mar nimam križa na svojem hrbtu,
ki si mi ga nadela ob rojstvu na križemnik.
Mati Fortuna, zakaj si me zapustila?

Oh, kako banalno, kako noro je,
da sanjam, da je bila moja mati Fortuna,
da razmetavam metafore upanja po svetu.
Mati, saj drugega tvoji sinovi ne znajo,
kot proizvajati kondome in nihi, nihi, nihi…

Zagledam Orla, ki pravi:
"Glej, nobenega Orla ni zgoraj nad mano
in nobenega Orla ni spodaj pod mano.
Jaz sem simbol premešanih vrednot,
da lažje kljuvam ta svet!."

www.tatjana-malec.si