Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Kondom_Samomor_Krepost

Kondom nedelja, 13. julij 2008 @ 13:32 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Vedro asfaltnega katrana je zlito na Sokratovo enačbo um = krepost = sreča. Krepost je naredila samomor v trebuhu Fortune. Niti kondom ne bi rešil njenega vdora in pristanka za zaploditev. Dioniz, sin Zevsa in Semele, bog vina in opoja, bog razposajane objestnosti je v trebuhu Fortune sprejel seme kreposti, a iz njenega glasu in apoliničnega nasmeha se je rodil tragični človek. Goethe bi temu rekel: Prinesli so čisto luč, a ogenj ni bil več čista svetloba. Kaldejci, očetje moji, ki ste me precejali na situ razuma brez kondoma, vam pravim, da sem bila skrita v resnici, ki pogublja s kondomom ali brez. Tragični junaki veselja, ki znate zaploditi žalost v mojem srcu, kako razburljivo je riti po duhovni arheologiji, brskati po pepelu ugaslih ognjev, se sprehoditi po gozdu simbolov. Kako banalno je misliti, da ste zaplodili kozmično drevo s kodo Fortune v svojem semenu. Oh, kako ključni trenutek je vstopil brez kondoma vame, da sem atiška prebujena zaspanka s svilenimi baletnimi copatkami na nogah, stkana v časovne mreže, v katerih ni bilo kondomov, le grozljivi dvojček je v meni – volja do moči za oznanjevanje kulta modrosti. Glej Človek! Tragični junak vstaja od mrtvih. Tudi jaz odhajam v samoto, odkriti moram resnico bivanja. Aleksander Veliki je mrtev. Mrtev je tudi Hitler. Tudi moj oče dachauski taboriščnik je mrtev. Veliko prezgodaj. Bog je oživel! Bog mi je razodel, da tragedija še ni končana. Čas kroži in se naslaja nad svojim telesom in duhom. Ustavil se je nad Verdunom, Auschwitzem, Dachauom, Hirošimo, Čečenjo in Bosno. Videla sem sklenjeni krog svetlobe, ki je držala hudiča za rep. Duh je pod njo umiral od ponižanja. Le kdo mu je odrekel mesto prebivanja, ki mu je bilo namenjeno? V svetem sadežu duha slišim obupane krike zlakotene duše. Koliko glasov je svetloba naložila na človeška ramena. Mati, na kateri koordinati vesolja leži tvoje dišeče naročje po meni. Tako nesrečno si me odluščila, da sem strmoglavila na zemljo. Kako oddaljena si, mati! Odkod me kličeš in sporočaš, da naj ne zdrsnem v območje nižjih vrednot, naj pokleknem pred križem, ki mi ga je Freud preselil v podzavest. Mar nimam križa na svojem hrbtu, ki si mi ga nadela ob rojstvu na križemnik. Mati Fortuna, zakaj si me zapustila? Oh, kako banalno, kako noro je, da sanjam, da je bila moja mati Fortuna, da razmetavam metafore upanja po svetu. Mati, saj drugega tvoji sinovi ne znajo, kot proizvajati kondome in nihi, nihi, nihi… Zagledam Orla, ki pravi: "Glej, nobenega Orla ni zgoraj nad mano in nobenega Orla ni spodaj pod mano. Jaz sem simbol premešanih vrednot, da lažje kljuvam ta svet!." www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net