Kje veter je, da me hladi,
takrat ko jočem, solze
da mi posuši,
ko te ni, za lahko noč kot ti, da mi poje.
Kje zvezde so, nebeški
biseri noči, da me
pokrijejo s svetlobo,
mi mežikajo,
kot tvoje oči me gledajo
v nočeh, božajo, ko te ni, me kot ti ljubkujejo.

Kje sonce je,
da me v rano jutro
zbudi, ko tebe ni, me s poljubi
vročimi budi, ko te ob meni ni,
da bi te nežno objel, takrat ko si, v jutru ranem.
Kje gora je,
da me sprejme vase,
ko tebe ni, da bi ljubila me,
stezice ni, ki je vodila tja,
kjer si nekoč z menoj bila,
je s travami… grmovjem zarasla,
ljubila sva se, sem objemal te, da se ne izgubiš,
ko si, ker takrat, ko te ni, se vedno v meni prebudiš.
Kje potoček bister je,
da si v njem umijem dušo in srce,
se zjočem, svoje vanj izkrvavim telo,
kje so zdaj vsi, ko sem sam, jih ni,
tudi tebe ni, da telo mi v tvojem naročju do konca izkrvavi.