Kot Mars in Zemlja
sva oddaljena
drug od drugega,
v osončju sva
utirjena, privlačiva
se, odbijava, potujeva
po začrtani poti usode;
gravitacija Zemlje,
njeni zakoni naju ne ovirajo,
naprej v upanju živiva,
da v vesolju, kjer se gibljeva,
drug drugemu slediva,
ni nesporazumov, ne prerekanja.
Sanjava, da se dobiva,
tam, kjer je konec poti,
konec kozmosa..neba,
strop in na njem najini
telesi visita na nitki
od zlata…sončnega žarka,
sta z njim obsijana,
s svetlobo lune osvetljena
na pol poti okoli sveta.
Ljubezen ne pozna
božjega dela, ne priznava
poseganja vanj,
zato potujeva po svojih tirih gibanja,
se srečujeva, dotikava, ljubiva,
dalje kot nebeški telesi uživava
mir vesolja, tega osončja.
Nočeva razmišljati,
ali je kje konec vesolja,
najine ljubezni,
ali je vse skupaj samo filozofija .
_________________
Ljubi jo,
vendar ji pusti, da odide,
prav tako;
kar doživljaš,
uživaj z vsem bitjem
svojim,
toda njej, ki odhaja,
da odide, dovoli………
Kot Mars in Zemlja
