Številko izbrisala sem iz imenika,
poskušam pozabiti njenega lastnika.
Globoko v srcé se zasidrala je,
saj s solzami zapisana je.
Kako naj jo izbrišem iz svojega spomina?
Utapljam jo v kozarcu vina,
a šestka noče se utopiti,
saj ne morem te pozabiti.
Nič, štiri, ena... šest, ***, dva
...tako bo bolje za naju oba...
Tri, ***... ena -kličem te,
srce pravi: ljubi me.
Zvoni, a na drugi je strani odmev
in vse moje sanje zgorijo v pepel.
Stojim na robu tega prepada,
ko padam, kričim: vse sem ti dala!
Ura mi kaže skoraj devet.
To ni mogoče -ni že deset?
Tla se zibljejo ob ritmu bobna,
niti hoditi nisem sposobna.
Natakar kriči: lokal se zapira!
Ne morem izbruhati vsega nemira.
Po štirih kozarcih povsem sem nemočna,
čeprav še pri drugem bila sem poskočna.
V glavi še vedno vrti se številka,
v ušesih odzvanja preglasna budilka,
razmišljam o njem iz minute v minuto,
moje življenje postalo je kruto.
Čakam le mojo poslednjo minuto.
|