Sivo nebo
zlilo svoj bes je na zemljo
trave klonile
pod težo so kapelj dežja
zavetje iskale
se k tlom priklanjale.
Veter vrtinči
nežen cvet dehteči
kmalu zabit je v tleh
list frfota
rad poletel bi,
kot ptica do neba.
Veter bije
dežne kaplje v zemljo
blisk pretrga sivo nebo
grom odmeva glasno
nad upognjeno krošnjo drevesa
ptica nobena ne prepeva.
Z vetrom bes neba odhaja
svetloba se sluti obzorja
in sonce prežene oblake
dvigujejo meglice se mehke
s svetlobo sonca narava je prekrita
nebo in zemlja sta umita.
Sivo nebo
