Iskrena želja, vendar moč me je izdala,
Da prepir sovraštvo bi pregnala,
Ko sam se sebi nebogljen zazdim,
Pepelnik z ogorkom, nad njim je dim...
Saj čakal sem, da trma popusti,
Od tistih, ki do bljižnjih mar jim ni,
Ko mi ponujajo, pozabi, vse bila je šala,
Ko jim beseda oprosti je zastala...
Težek je boj, ponos si bom ubranil,
Ko izrečene njih besede bom ohranil,
Ko kletev, mržnja, sovraštvo jim vodilo,
Laž na laž, jim hrana, njihovo slepilo...
Čas teče, ko izlušči se resnica,
Morda na dan stopila bo pravica,
Z njo maščevanje, vsa zavist izgine,
A temen madež le s težavo izgine...
V daljavi vidim, nasmeh jim zginja,
Istočasno na minljivost me spominja,
žal roka sprave neodločna, omahljiva,
se pobratila z vragom osupljiva...
Spet rad videl štorklje bi v letu,
Prekmurske trate v čarobnem cvetu,
A čas le teče, spomin se mi megli,
Kakor da pričakal več ne bom teh dni...
Le Mura nežno v noč šepeče, poje,
V pesmi, v sanjah najlepše moje,
Ko bo nekoč pokril vse mir tišina,
V srcu v noč izginila bo bolečina...
Iskrena želja, vendar moč me je izdala,
