Danes zjutraj se mi nežnost je nasmehnila,
milina iz njenih je oči pogledala,
moje srce je omehčala,
se tudi jaz sem cel dan
vsakomur smehljala.

Vsakomur ki sem ga srečala,
nasmeh sem danes podarila,
četudi prvič sem ga videla
in veliko nasmehov nazaj sem dobila.

Imela sem srečo,
da sem stopila skozi vrata,
podobna nasmehu daljne dežele,
ki jo je ogrelo sonce do koreninic.
Živim iz veselja za radost notranjih oči.
Zvoke so povzročile nevidne strune.
Za mano se je stkal most,
da se vedo lahko vračam
v paralelni svet,
potem ko sem ga zapustila.

Me otožnost je vzljubila,
pravi, da ne bo me zapustila,
da za moža me bo vzela
in da me večno bo ljubila.

Prav otožno ohcet sva imela,
svatov veliko sva povabila,
med in vino sva točila
in zraven jim otožne viže pela.

Pravijo,
da niso kriva leta,
če človek kdaj opeša.
Čim več se nabere ti v življenju lét,
toliko dlje naj trajal bi tvoj let.

Mladosti pogosto se mudi čim prej odrasti,
starosti pa se toži po mladostni čilosti.

Ta svet se bo podrl,
v njem bom jaz umrl,
pa saj ne moren jaz umret,
čeprav mi ni več za živet.

Bom temu se uprl,
se vsem v oči zazrl,
bom Zemljo na tečaj postavil spet,
da se bo svet pravilno znal vrtet.

Zakaj so besede,
zakaj vse rime?
Vprašanja, odgovori,
upi, spomini?

Čemu resnica
se v meglo odeva?
Kaj zdaj njo plaši?
Kaj od mene zahteva?

Nihče pravice nima uničiti
kar si Ti ustvaril,
ker ljubezen v vse si vliv,
pa še nam jo zapustil.

Ljubezen smo spregledali,
ker v sovraštvo smo se zagledali,
ga vzljubili, zraven ga še posvojili,
naveličani, pa zdaj mislimo,
da so nampodtaknili.

Odšla sem,
ko niso hotele roditi
dedove breskve.
Od Gorice do Milana
sem se vozila en teden,
na odprtem kamionu.
Kjer ni bilo mostov,
sem bredla hudournike bosa.
Spala sem pod šotori Rdečega križa.
Odeje so okuhavali v velikih kotlih.
Bilo je veliko uši in stenic.

Bodi svetla, duša moja,
kot solza čista, bistra,
kot prvi sneg nedolžna…

Bodi pazljiva na to,
kaj boš vase vsrkala:
prav je, da si previdna
in kritična do vsega,
kar se ti ponuja.

V krvi sem iskala barvo glasu,
da bi ti podarila zlate rože
v barvnih ritmih, ki drvijo
v zveriženost sladkih prepeletanj.
Približam se ti skozi ogenj,
ki poraja utrip –
cikel brez vrnitve.

Vetrovno napljuskani lističi
na stebelcu viteško pripetega
cveta v gumbnici domišljije
porajajo sanje, žareče črede
večernih oblakov s plodovi
sle po ljubljenju, kakor zvezde,
zibaje se v vetru nad srebrnino
ulice v srajci mesečnika,
s čebeljo strdjo v čaši.

Ti bi rada, da suho listje

pod nogami čutiš..slišiš,

kako gozd šelesti..vonjaš

vznemirljivo trohnenje;


želim si, da sem s teboj,

da korak tvoj vedno v meni

zbuja slo…….poželenje

po tebi..takrat, ko si z menoj;

Ležem spat.
Tudi drugje so ob tej uri
legli spat.
Med njimi je nekdo,
ki je osamljen.
Želi si ljubezni.
Tudi jaz sem osamljena.
Želim si ljubezni.

Vendar ne vem kje,
v katerem mestu,
v kateri deželi
je tisti, ki bi se ljubil z žensko.
Prav ta trenutek.

V mislih sem videla alejo dreves
in dolgo vrsto uličnih kandelabrov.
Nanje so nabijali prečne deske.
Postali so podobni križem.

Ko so luči ugasnili,
so bili podobni ljudem,
ki so jim ugasnile misli.
Tkivo brez krvi,
kot olupljeno rdeče jabolko.

Poznam svoj naslednji dan,
ki tekel bo tako
kot jih je pred njim
že sto in sto.

Izgubljeno se potikam
po prostranstvih svojega srca,
iščoč rdečo nit,
ki še veže me na svet.

ne pozabim
kako je dišala tista noč
ne pozabim
kako sva šla daleč proč
ne pozabim
kako je šepetal veter skozi valove dreves
ne pozabim
kako je šlo vse mimo najinih ušes
ne pozabim
kako sva drug v drugega strmela
ne pozabim
kako sem mislila da sem te imela
ne pozabim
kako sem vse ti dovolila
ne pozabim
kako sem takrat pozabila
ne pozabim
kako sem žalostno ljubila
tisti čas in tisto noč,
ko sem se pri tebi skrila

Ko greš in si želiš,
da bi šel že prej..
ko hodiš in pustiš
za seboj poti idej.

Obračaš se nazaj,
da bi videl svet
kjer živel si svoj zdaj,
si želiš umret.

Nič ni,
zla ni,
smrti ni.

Življenje Je.
Ljubezen Je.
Ti... Sij.

kot bi bile vse pesmi
vseh časov napisane zame.

srkam vsako besedo,
pijem iz tisočletnih izvirov.

naporov več ne čutim,
kot brez teže hodim
čez strmine in poljane,
vidim strašne podrtije
in se z njimi čutim domače.

Oj preljubi domek moj,
kam odšel si, kje si skrit,
mene pusti si na Zemlji tej,
da sem v črnino ves zavit.

Jaz pa hrepenim tako,
da domek svoj bi videl spet,
ki v Višave je ujet
in med zvezdami razpet.

Ko bi lahko napisal pesem,
Ki bi sedla v tvoje srce,
V njej bi povedal vse,
Vse kar si želi moje srce.

Začutila bi dušo,
dušo ki si želi,
da s teboj v življenju deli
dobre in slabe stvari.

Ko bi te besede ponesel v nebo,
Tam pomnožilo bi se vse,
Vse slabo bi odšlo.
Tam bi Angeli prepletli niti najine,
In tu se življenje novo začne.

Jih še vidi kdo
in čuti,
spoštuje starejše,
posluša mlajše,
ne kot hrano
kot del sebe čuti
in deli minljivost večno,
druga življenja,
razen sebe boža,
ve, da notri
večna misel ga obkroža,
je še kdo,
ki leže mednje,
razume, da je konec,
njega, njih
in hoče mir
in zrak za vse?

Takrat, ko sem v nočeh

razmišljanj..potovanj..sanjarjenj,

se sprašujem, ali je bog kdaj

zaljubljen, ima solzo v očeh,

je osamljen, ali ima koga, da mu

lahko glavo nasloni na rame,

da se mu zaupa…solzo obriše,

da ga potolaži, mu voljo…upanje vrne;

Piši, piši mi pismo,
jaz pisala sem pisma
in sem jih kar vsem ljudem poslala.

Ljudje so presenečeni,
od kod da jih poznam, se vprašajo
in pismo spravijo.

Pismo kdaj pa kdaj spet odprejo,
ker toplota in ljubezen
sta v njih skrita,
da ven jih izpustijo.