Odšla sem,
ko niso hotele roditi
dedove breskve.
Od Gorice do Milana
sem se vozila en teden,
na odprtem kamionu.
Kjer ni bilo mostov,
sem bredla hudournike bosa.
Spala sem pod šotori Rdečega križa.
Odeje so okuhavali v velikih kotlih.
Bilo je veliko uši in stenic.

Jedli smo redke mineštrone
iz aluminijastih vojaških čutaric.
Pripeljali so nas na Piazzale Loreto.
Ustavili smo se pred hišo,
kjer sta bila obešena Benito Mussolini
in Clareta Pitacci.
Nato je odpeljal kamion naprej.
Skopala sem se v gostilniškem
betonskem koritu.
Angloameriški vojaki so plesali
z Italijankami bugi bugi.
Pred hišo na Piazza Ravizza
sem srečala mojega bratranca Franca,
ki se je vrnil iz taborišča Rava Ruskaja
na Poljskem in Mepen na Holandskem.
Izsušenega. Hodil je počasi,
kakor da se mu več ne mudi nikamor bežati.
Kot moj oče, ki je prišel iz Dachaua in je preplaval
Sočo s pločevinko paštašute z roko nad vodo.
Bil je še del vlaka natrpanega z interniranci,
ki se vračajo na svoje porušene domove.
V kleti sem si izbrala primerno številko
čevljev od židovskih otrok,
ki so jih pomorili v plinski celici v Awschvitzu.
V kleti je bilo veliko zabojev
s čevlji in oblekami židovske družine,
ki se ni nikoli več vrnila na Via Ravizza.
Klet se mi je zdela kot sinagoga.
V njej sta bila tudi Talmud in Davidova zvezda.
Spominjam se rada, kako je v prvem nadstropju
dišal namizni prt po paradižnikih,
ko je teta Tonca postregla s paštašuto.
Vsa sključena je hodila mimo 1944. leta
porušene hiše na Piazza Crivellone,
nosila je torbe s paradižniki in dolgimi
francoskimi štrucami črnega kruha.
Spominjam se kako sem tešila lakoto z namazi
ameriške margarine in zdravila med vojno
pridobljeno avitaminozo s sicilianskimi limonami.
Spominjam se tete Tonce,
ki je cele dneve visela nad perilnikom
in prala zdravniške halje svaku Abbattisti,
bratu Robertu in svojem nečaku Francu.
Ko bi le vedeli koliko kapelj njenega znoja
je ostalo v mojih očeh in kako mi je,
ko o njih govorijo ravnodušno.
Če primerjam takratni Milano
s sedanjo prestolnico severne Italije,
vidim, da sta to zares dva svetova.
Enega ni več, drugi se utaplja v smogu.

www.tatjana-malec.si