Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Via_Ravizza_Kamion

Via Ravizza sreda, 8. oktober 2008 @ 03:57 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Odšla sem, ko niso hotele roditi dedove breskve. Od Gorice do Milana sem se vozila en teden, na odprtem kamionu. Kjer ni bilo mostov, sem bredla hudournike bosa. Spala sem pod šotori Rdečega križa. Odeje so okuhavali v velikih kotlih. Bilo je veliko uši in stenic. Jedli smo redke mineštrone iz aluminijastih vojaških čutaric. Pripeljali so nas na Piazzale Loreto. Ustavili smo se pred hišo, kjer sta bila obešena Benito Mussolini in Clareta Pitacci. Nato je odpeljal kamion naprej. Skopala sem se v gostilniškem betonskem koritu. Angloameriški vojaki so plesali z Italijankami bugi bugi. Pred hišo na Piazza Ravizza sem srečala mojega bratranca Franca, ki se je vrnil iz taborišča Rava Ruskaja na Poljskem in Mepen na Holandskem. Izsušenega. Hodil je počasi, kakor da se mu več ne mudi nikamor bežati. Kot moj oče, ki je prišel iz Dachaua in je preplaval Sočo s pločevinko paštašute z roko nad vodo. Bil je še del vlaka natrpanega z interniranci, ki se vračajo na svoje porušene domove. V kleti sem si izbrala primerno številko čevljev od židovskih otrok, ki so jih pomorili v plinski celici v Awschvitzu. V kleti je bilo veliko zabojev s čevlji in oblekami židovske družine, ki se ni nikoli več vrnila na Via Ravizza. Klet se mi je zdela kot sinagoga. V njej sta bila tudi Talmud in Davidova zvezda. Spominjam se rada, kako je v prvem nadstropju dišal namizni prt po paradižnikih, ko je teta Tonca postregla s paštašuto. Vsa sključena je hodila mimo 1944. leta porušene hiše na Piazza Crivellone, nosila je torbe s paradižniki in dolgimi francoskimi štrucami črnega kruha. Spominjam se kako sem tešila lakoto z namazi ameriške margarine in zdravila med vojno pridobljeno avitaminozo s sicilianskimi limonami. Spominjam se tete Tonce, ki je cele dneve visela nad perilnikom in prala zdravniške halje svaku Abbattisti, bratu Robertu in svojem nečaku Francu. Ko bi le vedeli koliko kapelj njenega znoja je ostalo v mojih očeh in kako mi je, ko o njih govorijo ravnodušno. Če primerjam takratni Milano s sedanjo prestolnico severne Italije, vidim, da sta to zares dva svetova. Enega ni več, drugi se utaplja v smogu. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net