Takrat, ko sem v nočeh

razmišljanj..potovanj..sanjarjenj,

se sprašujem, ali je bog kdaj

zaljubljen, ima solzo v očeh,

je osamljen, ali ima koga, da mu

lahko glavo nasloni na rame,

da se mu zaupa…solzo obriše,

da ga potolaži, mu voljo…upanje vrne;

kdo lahko listje iz gozda pomete,

vetru ukaže, da ne maje drevesa,

kdo luno…sonce ugasne, prižge,

utiša oblakov grom…strelo neba ujame,

ugasne vulkan..vojne,

kdo na žarke sonca..mavrice igra

pesem kitare,

koliko solza je potrebno, da napolni ocean..morje,

koliko ovinkov ima reka;

želim si odgovorov,

pravih pogledov,

brez tistega:

»To je stvar teologije..stroke,

ne tebe brezveznika… nejevernika.«