kot bi bile vse pesmi
vseh časov napisane zame.
srkam vsako besedo,
pijem iz tisočletnih izvirov.
naporov več ne čutim,
kot brez teže hodim
čez strmine in poljane,
vidim strašne podrtije
in se z njimi čutim domače.
tu najdem zatočišče,
tu za hip doživim sočutje,
tu se godi enako,
kot v meni je vse obrnjeno na glavo.
počitek, počitek najdem le v Njem,
ki ob vodnjaku sedi in mi govori...
|