Ležem spat.
Tudi drugje so ob tej uri
legli spat.
Med njimi je nekdo,
ki je osamljen.
Želi si ljubezni.
Tudi jaz sem osamljena.
Želim si ljubezni.
Vendar ne vem kje,
v katerem mestu,
v kateri deželi
je tisti, ki bi se ljubil z žensko.
Prav ta trenutek.
Morda je napisal tudi pesem.
Prav takšno kot jaz.
Prežeto s hrepenenjem in sanjami.
Nemirno, ekspresivno, izživljajočo,
vpeto v kamnite rozete rož,
tam kjer so odprta vrata večernim ognjem
in je ura odbila Avemarijo.
Oh, ti žareča sproščena misel,
vznikla iz čustvenih agensov,
fantastična iluzija noči,
krhke porcelanaste vsebine,
želja hrepeneča, ogrlica sonca,
nikoli izsanjana večrazsežna Morana,
utapljajoča v morje v svetlobi naslade,
vzemi me s seboj v globoko tišino,
da si podariva sanje in čare večera.
Ležem spat.
