Flavta

sobota, 11. oktober 2008 @ 15:43 CEST

Imela sem srečo,
da sem stopila skozi vrata,
podobna nasmehu daljne dežele,
ki jo je ogrelo sonce do koreninic.
Živim iz veselja za radost notranjih oči.
Zvoke so povzročile nevidne strune.
Za mano se je stkal most,
da se vedo lahko vračam
v paralelni svet,
potem ko sem ga zapustila.

Ta svoj novi dom
je tik ob košu za smeti
in vanj vstopim, ko se zahoče
flavti moje roke.
Tu nikoli ne začutim pomanjkanja
idej in besed. Rečeno storjeno!

Potopim se v medeno morje.
Po policah je zloženo veliko knjig,
Zloženi so tanki zvoki vetra,
ki prinašajo in odnašajo liste
med prašnike spomina.
Tu smem sanjati stoje, sede ali leže.

Globoka tišina mi daje podporo
in možnost, da se izrekam
na molitveni način.
Flavta utripa in vibrira,
ko prižiga svetlobo svojega glasu
in mi dopušča, da vstopam
v brazgotino svojega diha.

Celotno vesolje je strjeno
v majhnem balončku in tu pojo
samo samotne ptice
s perutnicami globoko v koži.
Flavta zapisuje svojo pesem,
odmerjeni obrok hrane duši,
ki ga je mogoče najti v odsevu
na peclju hrepenenja
in v mačjem uhlju,
kjer vibrira telo in utripa srce,
ko mačku ugodje izvabi lovske strasti
za sedečo ptico
na žici nad okenskim napuščem.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Flavta_Sreca_Strune_Nevidn