Prekrile jaso so snežinke,
odele jo v pajčolan skrivnosten,
končale ples so svoj lahkoten
opojnost snežno, lepoto zime..

Posamezne še vedno razigrane,
se veter z njimi poigrava,
kot utrujene posedejo na tla,
za njih se igra, ples konča.

Na dlan se nežno je spustila,
se v hipu solzo hladno spremenila,
želela je morda da me spozna,
da ples z vetrom svoj konča....

Rada bi, da se nekaj zgodi,

premakne….izgubi v meni,

da odide na oblakih pozabe

njemu….njegovo dušo odpre;


želim si v okrilje meglice,

v njene sivotemne sence,

v globine njene, kjer je hladno….

globoke, nevidne za njih oko;

Dan je odraščal v zvezdnato noč.
V beli obleki. Kot da se je odlomil
kos ledu, ki išče toplino v ljudeh.

Nikoli ne premore ledena ploskev
odleskov svetlobne moči,
ki jo premoreta žuboreča reka
in voda, ki klokota v ceveh
in privre v dlani, da zbudi
človeku zaspani obraz.

Moje sijoče oči
te osrečujejo,
ko mi z najslajšimi poljubi
vzameš dih.

Moje sijoče oči,
te spremljajo.
A ne veš, da z zadnjimi močmi
netim iskrice v njih.

Moje sijoče oči,
ugasnejo.
Tvoje korake je izbrisal
vetra dih.

Vedno, kadar sem osamljen

in žalosten, sem ranljiv tudi,

vendar nikomur ne kažem,

ne zrcalim mu svoje notranjosti,

duše, obraz se vedno smeje;


tudi njej sence skrivam,

pelina polnih trenutkov,

tudi njej tega ne dovolim,

skrivam ji bol mojih občutkov;

V pol svetlobi sedim

sam z mislijo nate, vem,

da si sama, čeprav z njimi,

in zunaj grmi kot v vojni;


kaj so znoreli, prekleti svet,

vse nori..skače..tuli, za umret,

nebo je, kot da je konec sveta,

ognjemeti po nebu, a res je konec vsega;

V bojazni in strahu
sem te rodila, sin moj,
vloge matere nisem poznala,
a, da prijatelja bova postala,
sem takoj spoznala.

Nežen cvet v mojih rokah,
si bil,
igriv in iskriv,
očarljiv in nagajiv,
moje življenje si obarval.

Luč edina si, ki sveti,
Upanje v očeh bede,
Te ne upajo v roke vzeti,
V teh dnevih lakote in zmede,
Veliko jih je takih, ki te išče,
Veliko takih, ki gleda mimo,
Ki Vidi le sebe,
Ker nima srca,
Ker navsezadnje ljubiti ne zna,
Kaj mu sploh še ostane?

Vitke sence opletajočih se vej
so kakor dnevnik praprotnih lističev,
ki jih zbujajo kaplje ledenega piša.

Če bi okamnele, bi ostale
pod drevesi zelene doline,
iščoče skale slepila luči.

Nocojšnje kaplje so obležale
na mahu in ugašajo zvezde.
V lesketu se gledajo v ogledalo,
kako jim nebo snema obraz trenutka.

sence polzijo po tleh v soju sveč,
nekam daleč preč…
mehkoba pogleda v srcu odmeva,
od sreče bi pela…

tvoj dotik in tvoj dih sta v meni spojena,
prevzema me trema…
kot sanje si, pravljica zvezdne noči,
trenutek… in na ves glas kričim:

Neuresničene so želje,
da sneg pobelil mojo bi poljano,
da ugledal zasneženo bi Ljubljano...
ob Božiču da nasulo bi snežink.

A najlepše le ostane,
ko srca vsem nam vname,
bo toplina spet dobila moč,
da težko pričakovana bo Božična noč.

Pogovarjajva se z vsem telesom
in z besedami, ki so kot cvetje
z nežnostjo mladenkine kože,
od zlata luči poslane.
Besede tudi brazgotinijo,
kot molk ali stanje zunajjezkovnega.
So lahko olajšanje ali opravičilo duše.

Besede so kot drobni kraguljci,
ki raztisočerijo srce.
Tudi zaspijo in v molku dremajo
ljubezen kot školjka v skali.
Rada jih imam, ker so najglasnejše,
ko molčijo in jim oči spregovorijo.

Sanje svoje bi ti zaupala,
če bi tudi jaz
od tebe tvoje dobila
in bila prepričana,
da z njimi duše
tvoje ne bi umorila.

Resna stvar so sanje,
saj kdor jih ne doseže,
se mu prav lahko zgodi,
da tudi se poreže.

Jaz pa vedno bom vesel,
bom samo vesele pesmi pel,
me žalost ne zanima,
če tudi bo huda zima.

Pozimi se bom sankal,
ker takrat ne bo sestankov,
bom dopust imel,
ker poleti ga imeti nisem smel.

Zgodi se praznik miru.
Rojen je otrok svečanosti.

Premislek o podarjenosti…

Duh se je sklonil,
poklonil,
spesnil v tkivu,
himnično navdihnil,
harmonično zložil,
zanetil bitje ljubezni.

Samo u snovima mi dolaziš,
vrata svoga srca ti
širom otvaram.
U prostrane dvore
svoje duše te puštam.
Moj dnevni raspored je
i suviše popunjen,
mnogima pripada dio mene.
A kada padne mrak
i spuste se zavjese trepavica,
povedi me sa sobom
na krilima snova,
u beskrajna prostranstva,
gdje nema tuge i bola.
Odletimo u susret sjenama,
bez krivje i straha.

Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.

Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.

Ozira muza se nazaj,
v somraku brska po pepelu,
redke iskre mrzlično nabira,
mnogo je prostora ob razpelu.

Pogorišče grobno se hladi,
blodi misel za toploto,
muza se preliva v črke,
ljubezen, znova, rodila je siroto.

Govorijo iz spomina,
da je bolečina večna,
da ljubezen ne obstane,
naj nekoč bo muza srečna.

V gozdu…tišini
med snežinkami
se iščeva s pogledi,
poljubi vročimi;

iščeva drevesce,
sebe..večer miru,
sreče, sva v iskanju
ljubezni, notranje lepote;

Rahla senca…drget tvojega

obraza mi govori…sporoča,

da spajava sen s stvarnostjo,

takrat ti nežno šepnem na uho;


ne ti, telo, oči tvoje mi to povedo,

da greš iz sebe in da moja si vsa,

da skupaj pijeva napoj ljubezni,

srkava nektar…….koktajl strasti;

Nekateri mislijo, da imajo vse,
A ne vedo, da tisto kar res nekaj pomeni,
Se danes ne ceni,
je skrito drugje, v nas globlje.

Sonce od nekdaj umira,
Vsako noč popolnoma izgine,
Sit naše sebičnosti,
Se pred nami skrije.

Čas počasi vzame,
Še tiste blede spomine,
In veter v jezi sname,
Naše maske iluzije.

Za rdečimi nagobčniki se skrivajo
beli nagrobniki.
Tik ob meni so.
Nočejo proč.

Nekam izmučeni so videti dedje.
Kot bi jih ranilo prekletstvo verig,
ki so jih nadevali drugim.
Tako samoumevno izgorevajo
kot drva v peči.

Vidni so vbodi oči na marmeladnih mestih.
Z uzdami racajo po krompiriščih.
Krompir pa že ne prinaša sreče.
Za krompir je treba orati in pleti.

Sonce sega
vsak dan višje,
nevihte so prešle,
od spanja do spanja,
vse je tišje.

Začenja se,
premika in teče,
brsti vse znova,
vsako novo pomlad
črnino sleče.

Prihodnost trenutka,
sebe srečna
pleše, se vrti,
vase ne verjame,
žalost moja, večna.