Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.
Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.
Nihče ne more odtaliti zmrzali srca
sredi gorišča krivic in bolečin.
Dobrota ni črta, ni kvadratna hiša,
bazen ali bankovec. Dobrota je obzorje,
je sonce. Je pismo brez naslova.
Znan je le njegov pošiljatelj.
Prejemniki nimajo imen.
Vode neba rišejo klicaje.
Pokrajine sanjajo stvariteljske stebre
svetlobe, ki se bodo pogrezali
v živi pesek in pokopali svoje sence.
Nihče noče zaspati pod vodo.
Dež samo spira zlato sončnega sistema.
Korenine dobijo svoj delež skozi liste.
Molči, ne upogibaj veličin,
