MOJ BOŽIČ NA PLANŠARSKEM JEZERU

Ko si kupimo užitek lepe stvari, ki smo si jo želeli, ugotovimo, da si nismo kupili ljubezni. Vendar kakšno življenje bi pa bilo brez pravega uživanja njegovih lepot. Res je, da nobene resnične vrednote ne moremo kupiti, lahko jo pa doživimo in shranimo v dušo.

Božič je dan, ko se lahko intimno v svojem srcu na simbolni ravni srečamo z edinim prebivalcem tega planeta, ki se je rodil v skromni štalci, ko je ves svet čakal na rojstvo odrešenika in ta dan podarimo svoji družini. Iskalci lepote, resnice in dobrote stopamo v Božič spoštljivo z upanjem v srcu. Božič je po svojem izvornem sporočilu in namenu družinski praznik, ki nas umešča med nam najdražje osebe in nas zasipa z občutki radosti.

Sreča nam ne poseda na visokih skalah v svojem zgrbljenem stanju. Sreča je v mladih stvareh časa, ki našemu pogledu in srcu ne ostanejo prezrte. S svojimi sanjami in dobrimi željami ob praznikih človek lahko tekmuje z visokim letom ptic. Spanec svetega večera mi je zaprl oči in jaz bi bila deležna usode suhega listja, če ne bi zagledala na nebu zvezde repatice in če ne bi odkrila na božičnem drevescu nekega davnega spomina. Odsev leska iz svoje stare zaponke iz jaspisa, ki se mi je rdeče zasvetila iz neke škatlice, me je nagovoril in me spomnil, da se lepe stvari lahko ponovijo s tistimi, ki jih imam rada in s spominom na tiste drage, ki so odšli.

Skozi okno sem zagledala zvezdo Večernico, ki je kakor blisk peljala mojo misel v kraj, ki je bil ves razsvetljen z nebesnimi lučmi.

Božič zjutraj! Pot je dolga in ne smemo izgubljati časa. S svojimi domačimi se usedemo v avtomobil in čez dobro uro in pol se začenjamo vzpenjati po vijugastih serpentinah, mimo gostišča Kanonir proti Jezerskemu. Moja snaha z vnukoma je odpeljala pred nami, da je lahko zakurila peč in nas pričakala v toplem prostoru.

Ko smo prišli na Zgornje Jezersko, je bil še na pol sončen, že malce meglen dan. Izpod Grintovca so začele kot božje lučce naletavati snežinke, uprle svetlobo vame in vztrajno brisale vtise božičnega jutra v Kopru, ki mi je pod bundo sejalo dvome in vprašanja, ali se ne podajam v kraj, kjer me bo še pošteno zeblo.

Če hodiš mimo avtomobila po desni, kjer je še neshojen sneg, ne moreš zaradi zdrsa pasti. Le ledu se moreš izogibati. Zemlja ni nikoli brez smisla in spomina in kdaj pa kdaj te mora tudi opozoriti na previdno hojo. In tako se ti spremenijo podplati v papirnate barčice, ki drsijo po ledu kot drsalke v nekdanjih očeh našega otroštva.

Ob vstopu v prostor, smo začutili prijetno toploto. Na mizi nas je čakal lokavški pršut in refošk. Še prej pa smo se pogreli z zeliščnim Jagermaistrom. Ogenj v peči je veselo prasketal. Stekel je prijeten pogovor ob voščilih, ki so ga prekinjali pogledi občudovanja skozi okno na Grintovec in okoliške zasnežene gore. Plameni v peči so dirjali v dimnik kakor goreči konji in razžarjali prostor.

Na poti proti mejnemu prehodu je odcep, označen s smerokazom, ki kaže smer na Planšarsko jezero. To jezerce ima obliko srca. Zato ga mirne duše lahko simbolično poistovetimo z ljubeznijo. Jezerce so zajezili domačini v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Prav gotovo je jezerce najbolj privlačna točka v kraju in nekakšen njegov simbol. Sprehodi do Planšarskega jezera iz različnih smeri so najbolj priljubljeni med domačini in turisti. Že od ranega otroštva je skoraj vsakemu obiskovalcu sankanje in drsanje po ledu ideal, ki ga želi uresničiti. Kot mladim orlom peruti se razpirajo otrokom gibi na ledeni ploskvi. Nato obiščemo gostišče ob jezercu in pogostili so nas z dobro domačo hrano. Obed smo zaključili z odličnimi domačimi sirovimi štruklji. Deležni smo bili gostoljubnosti in prijaznosti in zakaj bi to zadržali le zase.

Svetloba okoli nas se je stapljala v prešerno vzdušje. Pogled skozi okno v naletavanje snežink je bil zares pravljičen. Ob odhodu, ko smo se peljali skozi gosto naletavanje snežnih kosem, je tast mojega sina rekel: »To je bil pa moj najlepši dan v tem letu.« Vsi smo mu pritrdili. Zasneženi gozd je ponavljal odmev zadovoljstva in avtomobila sta se spremenila v orjaška konja, ki sta nas proti večeru srečno pripeljala domov. Preživeti takšen dan pomeni isto, kot tkati iz vlaken srca obleko, da bi obleki naše drage v družini in jih z nežno radostjo obdarili z ljubeznijo.

Moj prijatelj je priznoval rojstni dan in je rekel, da je Kristusovo dete. To je bil pa zares izrek, ki si ga Božičnik zasluži. Vse najboljše!

Zgornje Jezersko je najbolj pravljičen kraj na svetu! Tu srečuješ na vsakem koraku gozdne vile in škrate. Tu zaživiš v ritmu gore in njene duše. Tu sanjaš!

www.tatjana-malec.si

[ Odgovori na to | # ]