Pogovarjajva se z vsem telesom
in z besedami, ki so kot cvetje
z nežnostjo mladenkine kože,
od zlata luči poslane.
Besede tudi brazgotinijo,
kot molk ali stanje zunajjezkovnega.
So lahko olajšanje ali opravičilo duše.

Besede so kot drobni kraguljci,
ki raztisočerijo srce.
Tudi zaspijo in v molku dremajo
ljubezen kot školjka v skali.
Rada jih imam, ker so najglasnejše,
ko molčijo in jim oči spregovorijo.

Besede, ki plavajo v dojkah sladkega
mleka, so vrelec čistega izvira,
studenčnica, ki ohladi oparjeno telo.
Ne pobirajva besed, ki se valjajo
na tleh, skovajva in zlagajva takšne,
ki se kot venček tiščijo ob srcu.
V njem tičijo odišavljene s semeni
in cvetovi z rosno dišeče lipe.

Umestiva najin pogovor med srčne
zaklopke, med ritem bitja srca.
Praznična voščila so kot olje, vino,
kruh in sol. So zlata vinska penina.
Poživljajoči napitek, ki spere usta.
So kos zlato zapečenega kruha.
Pogrinjek božičnega obeda.
Nanj položimo besede radosti,
žejne in prosojne kot čaša opojnosti.

www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Eros II.