V pol svetlobi sedim
sam z mislijo nate, vem,
da si sama, čeprav z njimi,
in zunaj grmi kot v vojni;
kaj so znoreli, prekleti svet,
vse nori..skače..tuli, za umret,
nebo je, kot da je konec sveta,
ognjemeti po nebu, a res je konec vsega;
natočim polprazen kozarec,
kot da sem osamljeni norec,
ki pa se ne veseli življenja,
ki noče, se ne vdaja evforiji, predaja;
v vsaki polsenci te vidim,
v dimu cigaret si, te čutim,
vonjam te v mavrici hlapov,
objemam te na daleč, brez zadržkov;
»polnoč bije!« slišim glas za sabo,
dah čutim nad seboj, dviga 'flašo',
vse me boli, stegujem obe roki,
da se dotaknem tebe, vendar te ni.
|