Smo luč, božansko bitje, ki je tukaj zato, da spozna svojo lastno naravo. Naš ego pa je tisti, ki si najbolj od vsega želi ostati v svetu, ki ga pozna. Ego ne želi sprememb. Ego je tisti, ki nas drži ujete v coni udobja, ker tam zunaj je negotovost in neznano področje, tam ni varnosti, tam je svoboda.

Katera stvarnost je vaša? Zavedati se morate, da tisto, kar verjamete, tudi živite, iz dneva v dan in če vam vaša stvarnost ni všeč, jo spremenite. Če delaš tisto, kar delaš, dobiš tisto, kar imaš. Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni tisto, kar delaš!

Starodavni spisi Kabale vsebujejo zelo pomemben nauk. Pripovedujejo, da je smisel našega tukajšnjega bivanja v tem, da se pomikamo iz nižjih ravni bivanja na vedno višje ravni. Da bi se premaknili na naslednjo raven, ne gre drugače kot da najprej pademo - da bi zajeli in si nabrali energijo potrebno za vzpon na više ležečo raven. Vsak padec, ki ga prestanete, je priložnost, da si naberete energije.

Naš šesti čut, intuicija, je proces pridobivanja informacij, ki ni odvisen od naših fizičnih čutov, spomina, izkušenj, čustev ali drugih miselnih procesov.

Knjiga Laure Day Urjenje intuicije nam pomaga na novo razsvetliti intuitivne sposobnosti. Čeprav je intuicija ena osnovnih človeških sposobnosti je pogosto povsem prezrta, ker je precej drugačna od drugih. V šoli nas urijo v razvijanju logičnih in jezikovnih sposobnostih, na intuicijo se pa le poredkoma spomnimo. Intuicijo nezavedno uporabljamo pri skoraj vseh odločitvah, le da ji vedno ne verjamemo. Negotovi smo, ker te sposobnosti ne znamo uporabljati in razvijati. Ta knjiga nam ravno tu priskoči na pomoč. Razkriva nam, kako intuicijo izurimo in si polepšamo življenje.

Pri intuiciji je pomembnih sedem korakov pri njenem razvoju in sicer:
· odpiranje
· opažanje
· pretvarjanje
· zaupanje
· poročanje
· razlaganje
· povezovanje

Celotno človeštvo se v tem trenutku nahaja na veliki prelomnici. Nahajamo se v zelo dramatični fazi svetovne zgodovine. Število ljudi, ki sluti, da gre sedaj zares, se povečuje. To je evidentno opaziti na vseh področjih življenja. Mi ljudje se moramo spremeniti. Zakaj pa naj bi se ljudje spremenili? In kako naj do te spremembe res pride? To sta dve temeljni opciji, ki si jih bomo poskusili skupaj pojasniti. Če si jih ne bomo mi sami, kdo nam jih bo? A to moramo, to je naloga vsakega človeka v dobi Vodnarja, ki bo trajala nekako 2400 let.

Kot prvo, se moramo osvoboditi od nižjega in nebožanskega. In tu ne gre za osvobajanje od kakšne krivde, to še posebej velja za naš narod, ki je že itak po naravi trpeči narod in mu ne bi bilo kaj takega podtakniti nobena težava. Mi moramo sami v sebi in okoli nas prepoznati delovanje Kristusove sile, ki je vedno bolj dejavna v svetu in v nas. To vam pripovedujem iz lastne izkušnje. Potrebno je to silo zavestno doživeti - prepoznati.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Obravnavali smo že iskanje in cilj, tretja je na vrsti pot. Vrstni red je tak zato, ker vsi ljudje očitno nekaj iščemo, kjer je iskanje, pa ne gre brez cilja; da bi do cilja prišli, moramo stopiti na nekakšno pot.

Duhovnost je zelo preprosta, če se sprašujemo samo, kaj je v njej treba doseči (ljubezen, mir, usmiljenje, Boga, občutek enosti, blaženosti …), torej, če se sprašujemo po cilju ali vmesnih ciljih. V zvezi s tem resda naletimo v različnih kulturah na nekaj razhajanj, toda če pogledamo v globino, so razhajanja v bistvu neznatna, v primerjavi s prepadom med stališči o vprašanju, kako te cilje doseči, kako jih prenesti v življenje, katera pot nas vodi do njih. Prav zato je na svetu toliko različnih metod, tehnik, doktrin, filozofij … vse poskušajo ljudem v določenem obdobju in kulturi pojasniti, kako lahko dosežejo tiste cilje, ki veljajo v takratnem družbenem in psihološkem okviru za idealne, duhovne.

V tem svetu ti branje, razmišljanje in pogovarjanje lahko pomagajo do boljšega življenja. Dokler se zaposluješ s problematiko tvoje telesne eksistence, tvoje delovanje motivirajo v glavnem vsakodnevni problemi zagotavljanja povprečnega življenskega standarda. Tvoji miselni odzivi so v glavnem refleksni, in so pogojeni s privzgojenimi Ego vzorci. Takšno življenje je lahko relativno zadovoljivo, če vzameš v zakup vse probleme, trpljenje, nasilje, nezadovoljstvo, žalost, skrb, nesrečo, bolečino, staranje, opešanje, poškode, invalidnost, bolezen in smrt. Vse do smrti je tako tvoj smisel življenja zagotavljanje blagostanja tvojega telesa, pri čemer zaradi nerazumevanja Enosti, pogosto prizadaneš druge ljudi.

Če iščeš Resnico, ki je popolna, večna, in vseobsegajoča, včasih imenovana tudi Bog, prideš do ugotovitve, da nič razen nje v Resnici ne more obstajati. Logika ti govori, da nič ne more obstajati izven te Resnice, in da je ti in vse, kar zaznavaš, tudi v njej. Ti, ki si nepopoln, živiš v nepopolnem svetu, ki je znotraj popolne Resnice. Ves ta svet dualnosti je zato nekaj, kar v Resnici ne obstaja, in je le izmišljen svet prividne resničnosti. Na koncu ugotoviš, da pravzaprav ni mogoče ničesar najti, saj vse že obstaja, tisto, kar ti misliš, pa v Resnici ne obstaja. Tako lahko zaideš v miselni paradoks, ko se pričneš spraševati, kako je lahko nemogoče mogoče, in, ali ima življenje v Resnici kakšen smisel.

Iskrena molitev je prošnja, ki ima veliko moč. Kadar se znajdemo v brezizhodni situaciji, v kateri se čutimo nemočne, da bi z lastnimi napori dosegli željeno zaščito ali spremembo, bodisi pri sebi ali pri drugih, je pravzaprav edini izhod molitev, prošnja za pomoč.

Nasprotno od stališča materialistične družbe, ki se molitvi bolj ali manj odkrito posmehuje, je bila molitev v življenju prebivalcev davnih kultur naravno vsakodnevno dejanje. Tedanji ljudje so življenje razumeli kot film, v katerem vsak igra svojo vlogo. V tem filmu življenja je scenarist sicer karma (usoda oz. skupek rezultatov naših preteklih dejanj), režiser pa je Vrhovno Bitje, ki lahko, v vsakem danem trenutku spremeni potek prizora. On ima to moč. Vendar potrebuje razlog. Zelo dober razlog je lahko že prošnja.

Vsak zase zelo dobro ve,

koliko in kaj ti dobro gre in koliko in kaj ne,

koliko si do drugih pošten in koliko ne,

koliko dobrega si storil do zdaj za druge in koliko ne,

koliko nerazrešenih problemov si do zdaj že razrešil in koliko ne,

koliko si do sedaj varal sebe in druge in koliko ne,

koliko si se do sedaj znotraj sebe že spremenil in koliko ne,

In če se nisi nič in tudi nisi nič v tej smeri naredil, da se bi,

potem prijatelj, ne skrbi, narava sama za to poskrbi,

da se to na tak, ali drugačen način uredi.

Narava namreč nikoli ne čaka, tako kot jaz in ti,

ampak je v stalni notranji in zunanji spremembi,

ker narava kot taka, je vedno ena sama živa sprememba.

Prav pred oknom naše lesene hišice raste mlad oreh, katerega je že v njegovi mladosti povozil tovornjak, tako da je bila skorja do polovice debla popolnoma oguljena in da se je močno nagnil. Čez nekaj let pa se je rana popolnoma zarastla in je skorja sedaj na tistem mestu še debelejša in močnejša. Občudoval sem to vrsto naravne inteligence in se spraševal, kako vendar more drevo vedeti, kam naj pošilja svojo energijo in vse potrebne snovi, da se prične ponovno zaraščati prav tam, kjer je treba. Tudi deblo je bilo zaradi opisanega incidenta v spodnjem delu čisto nagnjeno, vendar so se kakšna dva metra od tal iz prej gladke površine debla nenadoma pojavile tri nove veje, ki so se sčasoma tako odebelile, da so postale močnejše kakor vse ostale veje in s tem se je celotno drevo spet statično in tudi optično oziroma estetsko uravnotežilo, tako da zdaj deluje lepo in harmonično. Tega pa sem se začel zavedati šele pred kratkem, ko se je tudi meni zgodila podobna zgodba.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

V prejšnjem prispevku sem pojasnil, zakaj smo ljudje po svoji najgloblji naravi iskalci, tokrat pa se bom posvetil temu, kar iskanje nujno terja - cilju. Brez jasno začrtanega cilja je iskanje prazno blodenje, ki nikamor ne vodi. Čeprav smo v duhovnem smislu večno iskalci in se iskanje nikoli ne neha, so cilji nujen del iskanja, bistveno je samo to, da jih ne zacementiramo, ampak si pustimo prostor za rast in za zastavljanje novih ciljev (oz. postavljanje ciljev na druge ravni), ko stare prerastemo. S tem, ko se razvijamo, se spreminja naše stališče, spreminja se naš življenjski nazor ter s tem zorni kot gledanja nase in na svet.

Prav. Torej praviš, da je Jezus tvoj Bog.
No pa narediva najprej en mali test.
Poglej na uro, potem zapri oči in poizkusi misliti na nič drugega kot na tvojega Boga. Ko se ti prikrade prva misel, ki ni Jezus, odpri oči in poglej na uro koliko sekund si zdržal.
Eno, dve, morda tri, ali celo več.

Zdaj se pa spomni, ko si bil zaljubljen v določeno osebo in je mogoče tudi ta druga oseba bila zaljubljena vate, koliko sekund si lahko razmišljal brez težav na njo, ali njega?

Celo če nisi želel, si mislil na to osebo tudi po cel dan, ker ti je ta oseba takrat veliko pomenila in je tvoja ljubezen do nje zate res bila takrat najmočnejša stvar in ti je brez težav pomagala misliti na njo.

Vidiš vsi verski spisi ti priporočajo vsak dan misliti na Boga, saj se boš prej ali slej sam soočil z njim, ko boš enkrat na oni strani materialnega sveta in tvoja ljubezen ti tu zdaj lahko veliko pomaga, ampak prisiliti se v ljubezen, to se ne da.

In koliko ti tvoj Bog res pomeni boš najlažje ugotovil po tem,
koliko si ti danes razmišljal o njem,
koliko včeraj, pred enim tednom, mesecem, letom,….
In kako si se v tem tvojem razmišljanju ti sam počutil?

Bilo je leto 1978 ko se je stojči prvič odločil za vedno zapustiti svojo domovino, v kateri takrat ni mogel dobiti službe, kljub temu, da se je javljal na razne razpise.

Vsem ljudem je rade volje povedal, da se poglablja vase in da mu je to učenje omogočil njegov učitelj Prem Rawat.

Ljudje takrat niso bili navdušeni nad tem in bili zelo sumničavi in tudi danes ni veliko drugače. Pač njihovi predsodki, strahovi.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Iskanje, vpraševanje, večna notranja nepotešenost - vse to je presežek, po katerem se ločimo od vsega ostalega v vesolju. Mislim na vertikalno iskanje, za katero smo tako dobro opremljeni, tudi simbolično - edini smo pokončni, zazrti v zvezde, ne plazimo se med koreninami in ne ližemo z blatne prsti medenih kapelj, po katerih hrepenijo goni telesa. Ali pač? No, meso se resda večkrat ukloni k opojni medičini, ampak duh vztraja pokončno, duh želi gledati v zvezde in iskati. Z iskanjem se udejanjamo kot ljudje.

Ukvarjati se s svojo karmo, ali karmo drugih ljudi, ki vstopajo v tvoje življenje ni tako preprosto, kot se zdi, sploh pa je karma težko doumljiva in razložljiva z logiko.
Zakaj?
Ker je pogojena z stlačenimi nerazčiščenimi vzorci iz prejšnjih življenj, ki se počasi sproščajo skozi tvoja negativna čustva.
Pri tem pa, ne pozabi še na tekočo karmo, ki si jo s svojimi mislimi, besedami in dejanji še dodatno nakopavaš in vlečeš s tem na sebe takšno ali drugačno energijo.
Tvoja in moja narava pa je običajno taka, da za čustvena in mentalna stanja hočeva takojšne razlage in odgovore.

Pozabi, sprosti se od svojih dvomov, strahov, laži in počakaj na svoje boljše notranje vreme.
Notranje sonce vedno sije, ko miselni oblaki odletijo v daljave, ali pa se zjokajo na tvoje srce.
Ja, treba se bo realizirat.

Zato, da bi ga bolj cenil,
da bi ga bolj spoštoval, negoval,
da bi bil bolj iskren, do sebe pošten,
da bi osrečeval ljudi, jim dajal upanje,
poglabljal srčno ljubezen navdiha,
doživljal ta tvoj nebeški Mir,
mi odvzemi nesrečno preteklost,
odvzemi mi neverjetno prihodnost,
odvzemi mi brezsmiselne sanje,
ki se ne uresničijo in nimajo cilja,
odvzemi mi dvome, ki niso resnica,
odvzemi mi jezo, pretekle strahove,
zato da bom lahko v tem trenutku zdaj,
kot bi bil to moj zadnji zdaj,
in če ga ne bom takrat,
ko mi ga boš ti, milostno naklonil,
res cenil, spoštoval in drugim delil,
potem dragi moj Bog,
nisem vreden, za tvojo Ljubezen in Mir,
nisem vreden za tvojo Resnico,
sploh nisem vreden, da živim.

Stojan Svet

Kristusov povratek, ki je in se dogaja, bi bilo popolnoma napačno in nedopustno pripisati vlogo za izvedbo Božanskega načrta razvoja nekemu človeškemu bitju tu na Zemlji!

Prvič pred nekako dvatisočleti je prišel, da je postal človek "misterij na Golgoti", bilo je to v Betlehemu.

Drugi prihod Kristusov se dogaja sedaj v tej Vodnarjevi dobi, ko se sila Kristusa priklaplja na duh človekov. Sam Jezus pravi o tem naslednje: "Stojim pred vratih vaših src in trkam, če kdo sliši moj glas, besedo in odpre vrata, bom vstopil k njemu." Jezusa ne more roditi nobeno trenutno ustvarjeno bitje, ker je bilo utelešenje enkraten dogodek in se ne bo več ponovilo, saj to ne bi imelo nobenega smisla. To kar se danes dogaja v nas in izven nas je napovedana duhovna revolucija, ki je brez primere v dosedanji zgodovini človeka na Zemlji. Gre za totalno duhovno preobrazbo zavesti starega sveta in človeka in to vesoljnih dimenzij. To bo trajalo 2.400 let.

Sledi tretji Kristusov prihod, kar bo vse skupaj trajalo do približno 7.893 leta, kot je to v preteklosti povedal Rudolf Steiner. V tretjem prihodu na Zemljo pa ga bo videlo v slavi vsako oko. Do takrat bo človeštvo izkusilo vse politične in gospodarsko-ekonomske sisteme. Vendar vse to ne bo prineslo bistvene spremembe. Tedaj pa sledi napovedan prihod! Seveda pa bo pred tem sledila predhodnica ponovnega prihoda kozmičnega Kristusa-Svetlobe, boj proti Svetlobi. In kako približno si naj predstavljamo ta kozmični scenarij?

Ali obstaja življenje po smrti? Ali obstaja dežela na drugi strani, onstranstvo, kraljestvo senc, področje kjer bivajo umrli in ki je z svetlobno črto ločeno od našega sveta živih?

Vsekakor, razlika je samo v tem, da umrli nimajo več fizičnega telesa vendar pa imajo to prednost da lahko sprejemajo naše misli in besede, saj sta jim žlezi epifiza in hipofiza dejavni, kar tukaj pri povprečnem človeku spita. To sta šesti in sedmi čut, ki ga imajo nekateri vidci zelo razvita in vam lahko prenašajo komunikacijo z najvišjimi realiziranimi dušami iz božjega kraljestva ali svetega grala. V običajnih vsakdanjih okoliščinah tega sveta okoli nas človeški čutni organi – pet čutil ne zaznavajo. Kljub temu, da se ta svet čutno zemeljsko ne da dokazati, je zanimivo, kako se hoče človekova osebnost - biološki človek - po vsej sili potrjevati tudi v tej vmesni sferi med nebom in zemljo ali onstranstvom, ki pa še ni Božje kraljestvo ali nirvana budistov.

Človeški strah pred ne - biti, ki je tudi ključni faktor strahu, je tako močan, da se zelo rad predaja upanju na večno življenje. In to, pomislite, brez zavestne komunikacije z Kristusovo hierarhijo božanskih bitij!? Kakšna iluzija.

Sestavni del naše družbe je učni sistem, ki posameznika nauči tisto, za kar družba meni, da se posameznik mora naučiti, da je sposoben opravljati naloge, ki mu jih družba nalaga. Učni sistem je razdeljen na otroški vrtec, malo šolo, osnovno šolo, srednjo šolo, in razne višje in visoke šole, fakultete, univerze in akademije. Ko posameznik opravi določeno stopnjo in smer izobrazbe, dobi potrdilo, na osnovi katerega ga družba nato ocenjuje in razvršča.

V sistemu šolanja je funkcija učitelja predajanje določenega znanja. To so informacije, trditve, in miselni sistemi, ki jih je neka skupina ljudi razvrstila in uredila v skladu z namenom, ki ga želelijo doseči. Učitelj je v takšnem sistemu le posrednik, ki nek miselni sistem skupine ljudi enostransko razširja na družbo, in ne preverja, ali je to, kar uči, resnica. Šolski učitelj zato ni vedež, temveč le nosilec miselnega sistema neke skupine ljudi.

dr. France Susman

Poročilo očividca

Janez Krstnik je zrasel med Kumranskimi eseni na zahodnem obrežju Mrtvega morja. Ob izlivu Jordana v Mrtvo morje, prav tam, kjer naj bi Elija odšel v ognjenem vozu v nebo, je Janez krstil svojega bratranca Jezusa, katerega ni prepoznal, ker je ta odraščal med eseni na severu, v Galileji, Janez pa bolj na jugu v judejskem Kumranu. Kot glasilec Nove dobe se Janez seveda ni hranil s kobilicami, kar hoče vedeti duhovniška biblija, ampak s svojim, Janezovim kruhom - to so pa rožiči, ki menda tudi tam uspevajo, kjer v puščavi ne raste nobeno drugo drevo. Grška beseda za rožiče je akris, za kobilice pa enkris. Pomota je nekomu prijala.

Jezusovo delovanje je bilo povsem uspešno. Kjer se je pojavil, je ljudem pokazal in dokazal, da odrešenje ni v klanju in uživanju ovac, kakor so učili tempeljski duhovniki in njihovi zdravniki, pač pa v notranjem očiščenju vse tiste nesnage, ki dela človeka bolnega. Ljudje so mu množično sledili, drugače ga duhovniki ne bi skušali spraviti s sveta. Po križanju in delovanju na gori Karmel, je odšel v Indijo. O obojem obstaja knjiga (dobi se v angleškem in nemškem prevodu), ki naj bi jo napisal šest let po križanju očividec esen, takrat še kot mladenič priča križanja, sedaj pa vodja jeruzalemskih esenov. Poglavje 77, odlomek 3 pravi, da so esenski zdravniki poznali skrivne rastline, ki so njihovemu bratu ohranile življenje.

"Če b se Bog želel skriti pred človekom, bi se skril v njegovo srce, kajti to je zadnje mesto kjer bi ga človek iskal." Tako je nekoč odgovoril modri rabi na vprašanje, kje iskati Boga.

V človeku je skrit božji princip, ki ima povsem drugačne lastnosti od tistih, ki so človeka zasužnjile in podredile zakonu oholosti, samopotrjevanju. Ravnanje po svobodni volji, je prav gotovo ena od teh božjih lastnosti. Od obdobja renesanse do razvoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja naše evropske kulture. Eksistencialisti petdesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sarte, Luis Ortega, Ernest Hemingwey, Graham Green, Samuel Becket in Albert Camus, so gledali na pojav človeka drugače. Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi. Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi in pravi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar je človek naredil iz njega. Nujnost opredelitve je bil zanj zelo pomemben, v pravem pomenu besede celo poglaviten.

Ali lahko premagamo nasilje? Obstaja veliko organizacij, ki se aktivno bojujejo proti nasilju. Ustvarjajo pritisk proti povzročiteljem nasilja, jih skušajo blokirati in jim povzročati škodo. V družbi ima policija vlogo boja proti nasilju. V državi ima vojska vlogo zaščite proti nasilju, in polno je zvez in zavez, ki se podpirajo v boju proti skupnemu sovražniku.

Če pa uporabiš logiko, in premisliš, kaj nasilje je, prideš do presenetljivega zaključka, ki poruši vse dozdevno močne argumente za boj proti nasilju. Napad je vedno stvar zorne točke, oziroma je odvisen od zaznave. Že sama beseda na-silje, pomeni uporabiti silo proti nekomu. Namen uporabe sile pa je vedno povzročiti škodo, bolečino in uničenje tistemu, proti kateremu je uporabljena.

Ko se bojuješ proti nasilju, pa naj bo to na še tako navidezno neškodljiv način, tudi ti povzročaš nasilja, saj je boj prav tako povzročanje sile. Bojuješ se vedno zato, da bi zaščitil sebe, oziroma tisto, kar meniš, da je tvoje. In vedno se bojuješ zato, ker meniš, da ima tisto, proti čemur se bojuješ, moč, da te prizadane.

Z bojem, oziroma napadom, priznavaš svojo ranljivost. Edina stvar, ki se ti zdi, da je del tebe in hkrati ranljiva, pa je tvoje telo. Le telo je dozdevno moč poškodovati, raniti in uničiti. Tvoj um, tvoje misli, tvoj duh, tisto, kar ni tvoje telo, pa nihče ne more poškodovati. Z bojem proti čemer koli zato vedno govoriš, da si ti svoje telo, in tako zanikaš svojo nesmrtnost.

Ne priganjaj preveč konjev tvojih strasti,
naj kočijaž tvojega razuma popusti uzde čutil,
da ne bo tvoj dragoceni potnik srca,
prezgodaj padel iz kočije telesa.

Res je, psi lajajo in karavana desetih,
miselnih nejev gre znotraj sebe naprej,
v nešteta prerajanja odmikov od sebe.

In res je, psi lajajo in karavana desetih,
srčnih upanj in zaupanj gre naprej,
skozi genske verige brezpogojne ljubezni,
v ta novi, notranje izpolnjeni, srčnejši svet. :)

Stojan Svet

dr. France Susman

Samozvani apostel Pavel je učil manjvrednost ženske, suženjstvo, ubijanje in uživanje živali, nikoli se ni skliceval na Jezusov nauk in njegovo življenje. Prvotni, esenski kristjani so ga imeli za demonskega nasprotnika Mesije. Namesto Jezusovega nauka o zdravem življenju in reinkarnaciji je učil odrešenje z Jesusovo smrtjo na križu. Od vsega začetka je bil zagrizen nasprotnik esenskega krščanstva in ker ni uspel s svojo odprto sovražnostjo, se je zvijačno vrinil v njihove vrste, da bi ga uničil od znotraj. Ko je postal njegov razkol dovolj močan, je spodnesel prvotno cerkev. Rimska cerkev, in prek nje vse obstoječe krščanske cerkve, slonijo na Pavlovih izmišljotinah. Cerkev je uporabila pravega Jezusovega apostola Petra za potrjevanje Pavlovih krivih naukov.

Ali zvenijo vse te trditve absurdno? Dvatisoč let taka prevara? Cerkev je bila moralna velesila, zato ji je uspelo v navezi z agresivnimi svetnimi oblastmi dušiti vero in življenski slog prvih kristjanov.

UVOD

Naslednji zapisi naj bi bili pravzaprav uvod v lastna razmišljanja in spoznanja. Kristalizirali so se v mnogih razglabljajočih glavah. Niti najmanjšega namena nimajo, da bi poučevali. Nanizani bodo navidezno nesmiselno, a kot celota bodo dali delček pogleda v stvarjenje o katerem najmanj pravilno razmišljamo, namreč o sebi, o nekaj imenih, s katerimi so nas označili, etiketirali, razvrstili v predale, nas zmanipulirali, ker smo zaradi neštetih informacij pozabili na svoje korenine, ker smo ustvarili čas, ko je vse manj časa za sebe, za resnične misli o svojem bistvu. Pa nekateri smo postali že tudi takšni, da ne vidimo radi, kakšni v resnici smo, temveč gojimo le lastni nadjaz v očeh drugih. In prav zaradi tega bodo te vrstice za nekatere zgolj ubesedena suhoparnost, a za druge izvleček iz mnogih debelih knjig, ki jih nikoli ne bi utegnili prebrati.