Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031229174018633




Drevo z mojega vrta

petek, 9. januar 2004 @ 05:40 CET

Uporabnik: Pozitivke

Prav pred oknom naše lesene hišice raste mlad oreh, katerega je že v njegovi mladosti povozil tovornjak, tako da je bila skorja do polovice debla popolnoma oguljena in da se je močno nagnil. Čez nekaj let pa se je rana popolnoma zarastla in je skorja sedaj na tistem mestu še debelejša in močnejša. Občudoval sem to vrsto naravne inteligence in se spraševal, kako vendar more drevo vedeti, kam naj pošilja svojo energijo in vse potrebne snovi, da se prične ponovno zaraščati prav tam, kjer je treba. Tudi deblo je bilo zaradi opisanega incidenta v spodnjem delu čisto nagnjeno, vendar so se kakšna dva metra od tal iz prej gladke površine debla nenadoma pojavile tri nove veje, ki so se sčasoma tako odebelile, da so postale močnejše kakor vse ostale veje in s tem se je celotno drevo spet statično in tudi optično oziroma estetsko uravnotežilo, tako da zdaj deluje lepo in harmonično. Tega pa sem se začel zavedati šele pred kratkem, ko se je tudi meni zgodila podobna zgodba.

Prva "oguljena veja" pri meni je bila ta, da so nastale hude zdravstvene težave s hrbtenico, išijasom in tudi drugi problemi. Takrat sem kakor "slučajno" (čeprav danes vem, da ni slučajev) dobil v roke knjigo g. Wandmakerja ter še druge dragocene knjige, ki so mi spremenile življenje. S spremembo načina življenja (prehrana, gibanje, zrak, sonce) so po enem letu vse težave popolnoma izginile in vrnilo se je TELESNO ZDRAVJE, kateremu moji vrstniki lahko samo zavidajo. Zanimivo: če bi mi bil poprej kdo govoril o Wandmakerju, dr. Konzu, dr. Sanji Rozman in drugih odličnih avtorjih, bi me to zanimalo manj kot lanski sneg! Tako pa sem se zavedel te pomembne "veje" (zdravja) šele takrat, ko je bila le-ta že precej načeta! Sedaj bi lahko pridigal vsem ljudem, ki jih imam rad, kot najboljši fajmošter na svetu, pa seveda nikoli ne bi nič zaleglo - saj je verjetno vsakomur potrebna lastna izkušnja in srečanje s palico, da se zbudi iz svoje lenbnosti !


Teoretično bi bilo seveda bolj pametno paziti na zdravje, dokler je še neokrnjeno, kot pa teči za vlakom, ki je žal že odpeljal, oziroma oddati svojo lastno odgovornost in zaupati zdravnikom, ki baje zdravijo preko 40.000 bolezni - vendar vsakdo lahko razume kaj pomeni zdravje šele takrat, ko je na to pripravljen - to pa pomeni, ko se je zavedel, da sta tako bolezen, kakor zdravje samo dva stanja istega organizma, za katerega je vsakdo odgovoren sam!. Pri Japoncih je baje tako, da zelo radi gledajo zahajanje sonca - verjetno zato, ker se šele takrat lahko bolje zavedo, kako lepo je bilo podnevi, ko jih je še sonce grelo? Vendar se sonce vrača vsak dan, življenje pa imamo samo eno (kdor seveda hoče, lahko verjame v posmrtno življenje, reinkarnacijo in podobne manipulacije človeškega duha - meni pa je to življenje, ki ga imam tukaj in sedaj, postalo preveč dragoceno, da bi ga še naprej zapravljal in veselim se vsakega dne, vsake sekunde...)


Bilo pa je še nekaj drugega: kljub izboljšanemu zdravju, ki se je spet uravnovesilo po odstranitvi glavnih škodljivih vzorcev iz mojega življenja, je v mojem življenju manjkalo še vedno toliko, da nisem mogel najti občutka popolne zadovoljnosti in sreče. Le kaj naj bi to dvoje sploh bilo? Tudi ženo sem spraševal, če je ona srečna, pa se je njej godilo podobno in tega ni mogla točno opisati. Kljub temu da sva bila zdrava, hišica odplačana in ekzistenčnih skrbi več ni bilo, je tisto "nekaj" manjkalo in zato nisva še mogla biti zadovoljna. In spet so nama kakor "slučajno" prišle v roke dobre knjige, pogovarjala sva se, razmišljala in meditirala.

Včasih je že tako, da se lahko bolje vidi z zaprtimi očmi. Če sem se primerjal z drevesom, je bila le še moja lastna glava napoti in me je ovirala, da nisem mogel dojeti tiste pameti, ki jo ima drevo, ki je brez glave. Vendar glave si nisem nameraval odrezati. No, z meditacijo in čiščenjem uma pa se tudi lahko za silo otresem vse nepotrebne miselne navlake in vzorcev, pod katerimi sem pokopan - in počasi se mi je posvetilo, da če sem del narave, potem tudi zame veljajo isti zakoni o ravnotežju in harmoniji, kot za drevo. Ko sem združil to spoznanje z informacijami iz knjig, sem se lahko popolnoma zavedel vseh svojih "korenin in vej", katere je bilo treba spraviti spet v naravno ravnotežje.

Kar nekako groza me je bilo, da sem tako počasen in da sem se pričel zavedati tako enostavnih, vendar osnovnih stvari šele sedaj, ko sem star že šestdeset let! A nenadoma mi je postalo vse jasno. Razumel sem, zakaj sem moral imeti za seboj dva polomljena zakona in tudi dve popolni finančni polomijadi, povezani z izgubo otrok, ki so tudi vsaj v glavnem izgubili očeta, z izgubo službe in končno z izgubo samega sebe. Prej se mi je zdelo čudno, da vedno naletim na "nepravega" partnerja, s katerim imam potem same težave in ki je popolnoma drugačen kot jaz. Sedaj pa vidim, da je to tudi pri drugih ljudeh pravilo in da se pač moramo s tem nečesa naučiti, sicer lahko vedno znova in znova ponavljamo prvi razred osnovne šole, dokler se ne naučimo in šele potem lahko gremo naprej v drugi razred.

Moj temperament sestavljata v glavnem dve komponenti: kolerična in melanholična. Da bi se ustvarilo naravno ravnotežje med menoj in mojo partnerko, je torej bilo nujno to, kar se je dogajalo tudi meni pri izbiri partnerja - ne da bi zavestno iskal, sem vedno našel žensko, ki je bila točno diametralno nasprotna, pa če sem hotel, ali ne. Tako tudi z mojo sedanjo ženo, ki ima sangvinično-flegmatičen temperament. Prej sem si kot kolerik vedno pulil lase iz glave in skakal naokrog, ko sem kot "urejeni melanholik" gladal ta sangvinični kaos: komaj se je lotila ene stvari, že je na poti zagledala drugo, bolj interesantno ter pozabila na prvo in tako naprej do neskončnosti... To skakanje v cik-caku me je vedno uničevalo, ker ga nisem razumel. Sedaj pa se oba zelo zabavava in veva, da ona potrebuje mene, da stvari analiziram, urejam in vodim - jaz pa potrebujem njeno iskrivost, mladost, svežost, ideje in ves ta vrtinec življenja. Oba sva postala bolj zadovoljna in srečna, zabavava se prav ob teh različnostih - nekaj motečih malenkosti pa vedno še ostane, ampak nič za to, saj nameravava še dolgo živeti, ne da bi morala drug drugega prepričevati, predelovati, ali obvladovati.


DOBRO PARTNERSTVO je torej bila druga od tistih vej, ki je pri meni vedno bila oguljena in boleča, sedaj pa se tudi ta veja počasi in lepo zarašča. Če mojim otrokom ali prijateljem razlagam o tej izkušnji, je seveda tudi v tem primeru vse skupaj samo kot bob ob steno! Nikogar ni možno ničesar naučiti - šele življenje samo vsakega nauči na preprost in naraven način: če nekaj delaš narobe, jo pač dobiš po grbi. To velja za male medvedje mladiče, pa tudi za ljudi. Nima smisla niti poizkušati komu kaj razlagati, dokler ni sam pripravljen poiskati odgovore na svoja vprašanja, pa četudi je njegov problem od zunaj bolj jasno viden z vsemi globinami vred, kot na rentgenskem posnetku in četudi mi je žal njihovih otrok - mojih vnukov, ki bodo prav tako obremenjeni z enakimi ali celo istimi škodljivimi vzorci, kateri se tako prenašajo iz roda v rod in potrebno je mnogo tisočletij, da se zares kaj izboljša - tisti pa, katerim tudi to ničesar ne more spremeniti, bodo pač izumrli kot nepopolne stvaritve narave.

Dve tretjini poročenih ljudi se ločuje in vsega naj bi bile vedno krive zunanje okoliščine in drugi partner!? Dolga je pot do spoznanja in najbolj cenimo to, kar najdražje plačamo. Jaz sem moral prehoditi pol sveta in več kakor polovico življenja, da sem našel tisto pot, ki pa mi je ves ta čas bila najbližja: pot do samega sebe! Nenadoma sem razumel, kaj so mislili modreci z rekom: "Našel boš pot, šele ko boš sam postal ta pot". Stvari so postale enostavne, jasne in lepe. Na tej poti se zdaj ne počutim več izgubljenega kot v pragozdu, ker nekaj dreves sem že pričenjal spoznavati in nekaj zakonov prirode tudi. Torej se počutim varnega in zadovoljnega, pa še več zanimivosti se mi zdi da spoznavam na tej poti, kot na vsem svetu skupaj! Opazil sem, da je partnerstvo pravzaprav samo ena od "vejic" na glavni veji, ki se imenuje ODNOSI.


Urejanje odnosov se prične pri odnosu do samega sebe, pri očiščevanju vseh suhih vejic raznih zastarelih vzorcev, starih zamer napram staršem in drugih izkušenj iz mladosti. Celo življenje sem trpel zaradi tega, ker sem izgubil očeta, ker mi očim ni mogel nuditi niti tople varnosti, niti priznanja in ukvarjanja z menoj, niti tiste ljubezni, katero sem potreboval: nežnih dotikov, pohvale in priznanja - in bil sem vedno nekako zapuščen in odrinjen - ter ljubosumen na vse ostale, s katerimi so kot zanalašč starši imeli dobre odnose! Zato se je v meni utrdilo prepričanje, da moram vsaj pri sebi vse sam urediti, vse kontrolirati in voditi, kar pa sem nato prenesel tudi na okolico in postal vodja gradbišča in diktator ter kritik tudi doma. To pa je seveda za vsakega normalnega partnerja nevzdržno in tudi tretja žena mi je zato ušla.

Tako sem bil končno prisiljen spoznati, da mora vsak človek imeti svoj prostor in čas ter meje, preko katerih ne smem vdirati. In ko sem se tega naučil, se je zgodil čudež: žena se je vrnila. Skupaj sva nato prebirala knjigo o petih jezikih ljubezni in ugotavljala, katerega razume vsak od naju. Meni je manjkalo skoraj vse: besede priznanja, posvečen čas, ko bi se nekdo z mano ukvarjal - kar se v mladosti ni nihče, dotik - bognedaj da bi me v mladosti kdo pobožal, uslug nisem potreboval - saj sem se naučil sam skrbeti zase, darila pa so mi pomenila samo najhitrejši način, da so se me poceni odkrižali! Njej pa je ogromno pomenilo priznanje, saj je imela prav tako "superpametnega"(kot sem se prej smatral jaz) očeta, ki jo je vedno samo kritiziral (za predelavo te situacije zanjo torej ni bilo boljšega partnerja, kot sem bil jaz in končno se je sedaj lahko uveljavila), nežni dotiki so ji prav tako manjkali, z ostalim pa je v primerjavi z menoj bila še kar dobro založena.


LJUBEZEN in tudi ostale "vejice na tej veji" so se nepričakovano začele zaraščati: odnosi s prijatelji in z otroki, čeprav so sedaj sami že odrasli in se zamujenega otroštva ne da nikdar več nadoknaditi. A vsaj druge možnosti z njimi ne želim več zamujati, ko se zdaj srečujemo ponovno na ravni odraslih ljudi. Žal sta od petih otrok dva zasvojena z drogami (nič čudnega - saj sama nista našla izhoda brez ustreznih vodilnih oseb in zdravih vzorcev, katerih ni bilo od nikoder) in trenutno nimam možnosti dostopa do njih, ker tega preprosto ne želita vendar upam in verjamem, da ju bodo čas in lastne izkušnje pripeljale na pravo pot. Zaradi tega nisem več užaljen, jezen in nimam drugih negativnih čustev, tudi ne občutka krivde - imajo pa pravico, da mene krivijo za svojo izgubljenost - kakor sem jaz vse življenje krivil druge ljudi in okoliščine, dokler nisem spoznal čudovite možnosti, da lahko sam izbiram in se odločam vsak trenutek svojega življenja (seveda če ne bodo droge prej popolnoma razbile teh še nežnih bitij!).

Počasi se poizkušam vrniti tudi med ljudi, katerih sem se v poslednjih letih kar nekako izogibal, saj so me že tolikokrat razočarali s svojo neumnostjo, sebičnostjo, brezobzirnostjo, krutostjo in brezsrčnostjo. Sedaj pa se spet zavedam, da sem pač tudi jaz socijalno bitje in da je potreba po odnosih ena od osnovnih človeških potreb. Saj zato človek dojame zapor kot osamitev, odrezanost od odnosov in torej kot eno izmed najhujših kazni - zakaj pa bi se sam po nepotrebnem tako kaznoval? Pa tudi brez odnosov v širšem smislu ne gre. Lepo je, če se tudi slučajno mimoidočemu lahko nasmehnem in mi ta nasmeh ali prijazno besedo vrne. Ugotovil sem, da je žal vse preveč mrkih obrazov, skoraj odurnih in odbijajočih - polni avtobusi so jih in polna mesta in polni uradi. Na deželi odnosi še nekako funkcionirajo, že v enem samem mestnem bloku pa se običajno zapira vsak v svojo "luknjo". In končno, kakšen je moj odnos do prirode, katere del sem tudi sam? Včasih me ljudje gledajo kot bebca, če pobiram odvrženo svinjarijo na hribu ali na bregu reke, kamor hodimo in jo odvržem v zabojnik - pa nič me ne skrbi!


Naslednja "veja" mojega drevesa, ki sem jo spoznal, je DUŠEVNO ZDRAVJE, ki je tudi že bilo močno okrnjeno. Tudi bolečine so neprimerno večje, kot telesne. To je tudi vzrok, da je na svetu čedalje več narkomanov in drugih ljudi, ki so zasvojeni z drugimi snovmi in postopki za omamljanje, že kar dobra polovica jih je - samo da bi si olajšali duševne bolečine, iz katerih ne vidijo drugega izhoda. To je lahko tudi zasvojenost s hrano, pijačo, spolnostjo, duhovnostjo, z delom, hazardiranjem in druge odvisnosti in soodvisnosti. Narejeni smo tako, da celo samo z mislimi že lahko sproščamo posebne snovi v naših možganih (endorfini), ki delujejo tako kot narkotiki.

Sam se zavedam, da sem bil velik del mojega življenja deloholik, ki je bežal v delo - točno tako, kot sem videl že pri mojemu dedku, pri kateremu sem stanoval v mladosti. Le v svoji ordinaciji se je počutil suverenega in varnega. Čital sem njegov življenjepis in spoznal, da mu je že v rani mladosti bil vcepljen vzorec, da je treba pač garati, če hočeš da te bodo ljudje priznali. Šele pri šestdesetih letih starosti sem se lahko tega otresel in nisem nikdar več zaskrbljen, četudi ne delam več in ne bom mogel kupiti vse potrošniške navlake, ki nam jo na vsakem koraku ponujajo ter nam vtepajo v glavo, da brez nje ni možno preživeti! Obratno: ugotovil sem, da bolj kot živim preprosto, lepše je moje življenje. Vem, kaj zares potrebujem in ne oklevam z izpolnitvijo teh potreb in želja - vse ostalo pa me ne zanima več.

Precej sem bil tudi zasvojen s hrano in posledica tega je bila izguba zdravja. Kot izgleda, sem sedaj le uspel ujeti zadnji vagon zadnjega vlaka. Vendar me še vedno včasih premami kakšna lepo in z vso ljubeznijo pripravljena jed, četudi vem, da to ni zame in da bom takoj spet imel težave: boleč in napihnjen trebuh, zaspanost, slabost pri letenju z zmajem in druge. Vendar si dovolim ravno toliko svobode, da se mi življenje ne zdi prisila ter se počasi pomikam proti jasnemu cilju: presnojedstvo z divjimi rastlinami. Ugotovil sem, da če se že sedaj stoodstotno odpovem vsemu, lahko pride do abstinenčne krize, ki me spet lahko požene v "peklensko gugalnico". Ostalo je le še to, da se odpovem tudi podušeni zelenjavi in občasnim sladkarijam, kjer v bistvu varam samega sebe z nakupom tako "zdravih in biološko neoporečnih izdelkov", katere ponujajo zviti trgovci.

V glavnem pa sem lahko zadovoljen in lahko rečem, da nimam več nobenih zasvojenosti. Pri seksualnosti mi na srečo pomagajo leta, pa tudi izrek: "srečen sem, ker sem lahko zmanjšal svoje želje", tako da nimam več občutka, da bi se svet podrl, če je žena nekaj dni "potrta" ali pa ima druge izgovore, da se me znebi. Saj sem za vse "čakanje" bogato poplačan, ko si oba želiva in ko nastane torej tudi tukaj ravnotežje! Zelo važno mi je bilo tudi spoznanje, da so vse "veje" mojega drevesa povezane v celoto in da jih nikoli ne morem obravnavati posamično. Redno vsak dan delam jogijske vaje, pranajamo in meditacijo ter se zavedam, da je joga združitev telesa in duše. To vse mi pripomore k umiritvi in uskladitvi misli in čustev. Obenem pa doživljam zadovoljstvo z zavestjo, da sem na pravi poti, da se lahko nenehno učim in samo z učenjem, ki je pravzaprav smisel življenja, lahko napredujem v rasti osebnosti. To pa me še bolj motivira in tako z veseljem počnem vse to - svobodno, brez vsake prisile. Prav manjka mi, če kakšnega dneva ne morem pričeti na zame običajen način.


Tako je torej kot rezultat vsega naštetega in z uskladitvijo še drugih, manjših "vej in vejic" možna tudi DUHOVNA RAST s stalnim širjenjem razumevanja in zavedanja. Vzamem si dovolj časa za čitanje knjig, ki me zanimajo in ki so kupljene in neprečitane stale leta in leta na polici in brez besed opominjale: "Napravi že vendar nekaj zase!" Brez knjig bi se verjetno ne mogel zavedati in otresti škodljivih vzorcev iz mladosti. Niti videl ji ne bi - saj sem jih celo življenje nosil kot prilepljene paradižnike na očeh. Šele ko sem jih z oči odstranil, sem si lahko končno ogledal, kaj mi je zastiralo pogled. Sedaj to tudi ni več tako važno, saj sem se naučil, da lahko včasih celo bolje vidim z zaprtimi očmi! Učim se naravnih zakonov in jih upoštevam. Ta "veja" pravzaprav ni samo veja, ampak je vrh drevesa - glavno "steblo", ki raste iz sredine drevesa in pravzaprav predstavlja mene samega, je skupek, ki črpa energijo preko vseh ostalih korenin in vej in je več kot vsaka posamezna veja zase in ni samo glava ali "krona drevesa" - je celota, celost! Ta občutek je čudovit in rad bi ga podelil z Vami, ki ste mi želeli prisluhniti.

To primerjam z občutkom, ko se v termičnem vetru z zmajem vzpenjam visoko nad hribe in gore ter se obzorje z vsakim metrom širi, da v daljavi zagledam tudi morje, ki se blešči v soncu in visoke zasnežene vrhove oddaljenih gora. Zavedam pa se, da ima vsakdo sam svojo pot in lahko gleda na stvari po svoje - prav zato pa je prijetno druženje in spoznavanje tudi drugih zornih kotov - če pa lahko kaj od tega uporabimo zase, o tem odloča vsak sam. Prihajamo v obdobje, ko se preko vsega planeta počasi širi ta nova zavest, ki predstavlja naše upanje, da bo morda nekoč le konec nesmiselnega uničevanja, vojn, ubijanja živali, zastrupljanja zraka, vode in zemlje ter seveda ljudi. Če poizkusim razumeti to našo zelo obolelo Zemljo, bi najbrž moralo funkcionirati tako kot pri posamezniku: če razumemo obolelost kot opozorilo, bomo lahko tudi nekaj spremenili. Srečni smo lahko, da se nam pri nas ni več treba ubadati z vojno, lakoto, nasilja je sicer še vedno preveč, neumnosti tudi, grabežljivosti in kopičenja denarja pa v novejšem času še več.


Še eno "vejo" sem pozabil: DENAR seveda v sedanjem sistemu potrebuje vsak, da bi si lahko uresničil svoje materijalne želje in ga je torej tudi treba upoštevati kot svojo "vejo". Tudi tu zaenkrat občutim disharmonijo, če gledam na primer nekoga, ki je po eni strani duhovni velikan - ni pa sposoben zaslužiti niti osnovnega, kar zares potrebuje zase. Vendar pa bo morda prišel čas, ko bo denar kot vrednota odpravljen. Morda bodo takrat posamezniki spet kopičili školjke ali pa zlato, morda pa bodo zapori takrat samo še zato, da bi streznili takšne ljudi, ki s tem kopičenjem povzročajo toliko gorja na svetu. Sem spadajo tudi cele organizacije - od cerkvenih ustanov, ki zlorabljajo človekovo potrebo po verovanju tudi v nematerijalno stran sveta, pa do državnih tvorb, ki so umetne, nepravične in boleče ter skupaj z drugimi organizacijami načrtno poneumljajo vse ljudi preko medijev, da bi jih nato izkoriščali v svoje namene. Teh ljudi in kriminalnih organizacij pa vseh žal ni možno vseh strpati v zapor in ljudje smo prisiljeni vrteti se z njimi v tem začaranem krogu.

Zaenkrat lahko spreminja vsakdo samo samega sebe - v tem pa je tudi ogromna šansa, ki je ne smemo zamuditi. Smisel življenja sem torej jaz dojel kot nenehno učenje, brez katerega ni napredka. Napredek pa je zame tudi v tem, da sem pripravljen na učenje ne da bi jo moral vsakokrat poprej dobiti po grbi. S tem si prihranim kar nekaj bolečin - priporočati pa tega seveda ne morem nikomur, saj je jasno, da me ne bo nihče poslušal. Hotel sem s tem sestavkom samo posredovati moja doživetja in spoznanje, da narava vedno dodaja tam kjer manjka - poganja veje tam, kjer je prazen prostor, dovolj sonca, ali pa za uravnoteženje celega drevesa. To pa seveda lahko posredujem samo tistim, ki se že ukvarjajo s podobnimi vprašanji.


Glede celosti vseh ljudi in prirode: nekoliko dalje od naše hišice stoji lipa čudovitih, kar idealnih oblik - ko pa pogledaš od blizu, opaziš da v popolni harmoniji rasteta skupaj pravzaprav dve drevesi! Kaj nas torej ovira, da se ne bi mogli razumevati kot del prirode in živeti v ravnovesju in harmoniji s prirodo? Tako, to je vse, kar sem hotel danes povedati: uravnotežene veje našega drevesa življenja kot celota in rast našega drevesa - osebnosti kot del celotne prirode.


Hvala za pozornost.
Joša Medved

4 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20031229174018633







Domov
Powered By GeekLog