Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040110124054211

Kozmična sprememba v svetu duš četrtek, 15. januar 2004 @ 06:40 CET Uporabnik: Pozitivke Celotno človeštvo se v tem trenutku nahaja na veliki prelomnici. Nahajamo se v zelo dramatični fazi svetovne zgodovine. Število ljudi, ki sluti, da gre sedaj zares, se povečuje. To je evidentno opaziti na vseh področjih življenja. Mi ljudje se moramo spremeniti. Zakaj pa naj bi se ljudje spremenili? In kako naj do te spremembe res pride? To sta dve temeljni opciji, ki si jih bomo poskusili skupaj pojasniti. Če si jih ne bomo mi sami, kdo nam jih bo? A to moramo, to je naloga vsakega človeka v dobi Vodnarja, ki bo trajala nekako 2400 let. Kot prvo, se moramo osvoboditi od nižjega in nebožanskega. In tu ne gre za osvobajanje od kakšne krivde, to še posebej velja za naš narod, ki je že itak po naravi trpeči narod in mu ne bi bilo kaj takega podtakniti nobena težava. Mi moramo sami v sebi in okoli nas prepoznati delovanje Kristusove sile, ki je vedno bolj dejavna v svetu in v nas. To vam pripovedujem iz lastne izkušnje. Potrebno je to silo zavestno doživeti - prepoznati. V hoji za Kristusom lahko vsakdo drug drugega osvobaja vpliva negativne preteklosti, dedne preteklosti po prejšnjih prebivalcih s tem, da si medsebojno oproščamo dolgove in odpišemo ali izbrišemo plačila! Ta pot se ne konča na križu, ampak s sprejemom Gospodovega duha in z vstajenjem. V življenju gre človek skozi tri faze na svoji duhovni poti. Prvo doživimo v nekem trenutku - »kalvarijo«, nato sledi »smrt« in če gre vse dobro, »vstajenje« z darovi Svetega duha. Mir najdemo le v Bogu ljubezni. Ta pot nas končno pripelje do dvogovora, komunikacije z notranjim Kristusom. V vsem kaosu zunanjega sveta odkrivamo njegovo vodstvo. Danes obstajajo zelo obsežni poskusi na različnih področjih, v nameri, da bi nam uspelo razpadajoče svetovne nazore zopet povezati z novim, bolj celostnim svetovnim nazorom. Prastara smer se zopet pojavlja. Seveda imajo vsakršne sanje tudi svojo ceno. Tako se na mnogih različnih področjih poskuša izpeljati reforme. Nekateri krogi v svetu poskušajo delati na planu globalne vodene svetovne vlade. Ogromne količine energije je že bilo in se še vlaga v to, da bi na vseh življenjskih področjih ustvarili novo formo ali obliko! Za to bodo, bomo, mnogi hvaležni. Pa vendarle, ali je to res dovolj? Pomislimo, le kako lahko uspejo vsi naši napori, da bi nas nova oblika pripeljala do resničnega delovanja, če nam postaja vse bolj jasno to, da je človek izgubil svoj notranji »kompas«, stik z najvišjo Inteligenco in živi v hudem nasprotju z duhovnimi zakoni? Zadnje čase je tudi opaziti, da se število ljudi, ki so na umeten način, forsiran - izsiljen način, prišli z uporabo meditacije, drog ali z drugimi praktikami, ki so nekatere še celo iz Atlantide, do neke vrste komične zavesti in govorijo o povezanosti s Kozmosom, da se to število povečuje. Torej smo žive priče velike igre izza vsega tega dogajanja. V mnogih primerih takšna spoznanja varajo. Med božanskim in našim človeškim duhom zija prepad. Tega pa ne moremo spremeniti z neko novo formo, z zavestnim, novim življenjskim stilom ali s pomočjo umetnega odpiranja naših možganskih centrov. Najprej moramo vzpostaviti komunikacijo - stik potom intuicije z božanskim stvarstvom in iz te zveze tudi živeti, ne pa se samo iti duhovnost. Potrebno je oživiti naše duhovno središče - pravo naravo, božansko Oče-Mati, srce tudi v naših srcih. Vedimo in prepoznajmo, da hoče biti Duh ljubezni in Modrosti kozmični Kristus, v vseh ljudeh. In to zagotovo ne kot učenje, program, dogma, pojavna oblika-podoba, ampak le in samo kot najbolj notranja resničnost. Kot naša Luč. Pred rojstvom Jezusa Kristusa so se s to nalogo za padlega človeka pojavili na zemlji božji poslanci. Poslanec Hermes Trismegistus v začetku bika pred 6.600 leti v Egiptu, Lao Ce na Kitajskem pred 3000 leti v začetku ere Ovna, Krišna pred 3000 leti v Indiji, v začetku ere ovna, Buda pred 2500 leti v Indiji. To so poslanci luči in vendar niso Luč. Luč pa je Kristus, ki je slika živega Boga. Vsak človek, ki v svoji notranjosti zazna klic Boga, stoji pred nalogo, da sam prične z notranjim delom in neizbežno ter brez izjeme ugotovi, da se mora temeljito spremeniti. Gre za spremembo notranje strukture vseh finejših teles. Ko se človek v reinkarniranem krogu neskončnih izkušenj v tem svetu že na moč izčrpa od nenehnih bojev in zasluti-zatipa, da zija med njegovo zlomljeno življenjsko realnostjo in božanskim svetom prepad, potem v trenutku prepozna revščino svoje duše. To je tako stanje zavesti duše, kot bi ti mati in oče umrla, kajti v takem trenutku spoznanja, razumeš svojo duhovno dušno stisko. Ko tako stojiš v svojem notranjem uboštvu, zapuščen od sveta, ko resnično hrepeniš po višjem, ljubezni, stiku z božansko bitjo, potem je to veličasten trenutek, ko se tvoja duša spreobrne. Tvoj razum ni več obrnjen samo na zemljo, ampak se obrne navzgor k Duhu-Ideji. In tako lahko postane nesmrten. Takrat imamo: »Glavo visoko v nebesih in noge trdno na tleh.« Tako zavestno in procesno obrneš staremu načinu življenja hrbet in ga pustiš za seboj. Pogumno, brez strahu s popolnim zaupanjem v Boga, greš ven v življenje. Resda v tem novem, še nerazumljivem načinu življenja. To, kar je novo, še nerazumljeno in povsem novo, se mora šele izkristalizirati v procesu skozi lastno izkušnjo. V tem področju ni intelektualnih špekulacij in ni evforičnih čustvenih pričakovanj in nobenega sanjarjenja. Verjemite mi, to je zelo trezen in osamljen kraj, ki bi ga lahko primerjal z puščavo, v kateri pripravljaš pot drugemu, ki je že pred teboj in bo za teboj. Tako se nahaja duša na terenu novih notranjih izkušenj in v čistem zaupanju v Boga, čaka na svojo nalogo, da se popolnoma preda Drugemu. »Ljubi svojega Boga čez vse in svojega bližnjega kot samega sebe.« Toda, kako naj ljubimo Boga, ko pa ga sploh ne poznamo? Kako ga lahko prepoznamo? Ta zapoved je neskončno globalna. Tu pobožni videz ne bo dovolj. Nanaša se na najbolj notranje nesmrtno bitje v nas. In ko nas, v nekem prekretnem trenutku, tja z vso nepričakovano silo zadene, se nam končno odpro oči in v trenutku razumemo. To je spoznanje ali kot pravijo gnostiki, gnoza. Bog v nas je v vseh nas naš bližnji. To smo, vidite, pozabili. Izključili smo ga iz našega oholega, samovšečnega, nečimrnega lastnega življenje. Vendar pa je On tukaj. On nam je bližje kot roke in noge. Torej je On naš bližnji. Ko bo človeka na njegovem samotnem kraju prevzelo to spoznanje, bo v središče svojega delovanja postavil Ljubezen. Ker bo tako predan svojemu bližnjemu v vsakem človeku, bo pripravljen služiti, da bi tako izpolnil najvišji duhovni Zakon Ljubezni. Pomen tega Zakona Ljubezni je univerzalen in gre daleč preko stisk in depresij ljudi. Iz lastne izkušnje vem, da nas lahko sredi najtemnejših trenutkov v našem življenju sreča Bog in nas nagovori za sodelovanje, da podarimo Bogu naš poslednji ovoj duše, našo staro osebnost. Tako končno naredimo to, kar so storili že premnogi pred nami, ki resnično sledijo Jezusu. Njegove besede: »Sledite mi, jaz sem pot in resnica«, nas vabijo, da bi prav tako hodili po tej poti, kajti ta zapoved je anksion, neglede, kateri religiji pripadate. To velja za vse! Za svobodo in resnico se je potrebno non-stop boriti in to vedno znova in znova. Kajti prav vsak človek enkrat v življenju odkrije, da ne more zares svobodno govoriti in delovati tako, kot bi sam hotel. Ko globlje premisli, lahko vsakdo spozna, da v resnici nima pojma, od kod človeštvo in človek prihajata. Jezus v Matejevem evangeliju 10.34: »Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir, ampak meč.« Impulz luči se ljudi dotakne in jih dvigne nad njih same, kar pomeni preko omejitve njihovega zemeljskega razuma, ki je vir vseh nasprotij. Lahko pa se ta klic razume povsem narobe in namesto, da bi predali svojo staro osebnost in sledili Jezusu, ki je dušni človek, se še močneje potrjujejo v vsakdanjem življenju kariera, slava, čast, itd. In tako so mnogi prepričani, da so le oni poklicani k posebni nalogi, ali pa, da so le oni spoznali Boga. Vendar to ni notranja luč resnice, na katero ne morejo vplivati ideje o resnici in svobodi ljudi. Nekako pred 700 leti (a to se ciklično dogaja), so si začeli prizadevati za svobodo. Ljudje so se dvignili proti knezom in visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, ker so se jim zakoni le teh nenadoma zazdeli slabi, saj se niso ujemali z novo situacijo po pravičnosti, resnici in svobodi posameznika, po temeljnih pravicah torej. Evropsko takratno plemstvo in takratna duhovščina na eni strani in meščanska, ki se ni več pustila tako omejevati. To je pripeljalo do Francoske revolucije. Ideali »svoboda, enakost in bratstvo«; so bili napisani na transparentih in zastavah. Razburkali so množico. Ti prvobitni božanski ideali, visoki ideali, so dobili svojo zakonito moč temeljnih pravic in dolžnosti, ki so kodirane v vsakem človeškem srcu. Protagonisti tega gibanja so hoteli raj na zemlji. Vsi zasužnjeni in izkoriščani ljudje, so te nove ideje zgrabili z obema rokama. Rezultat pa je bil…? Prav tako je tudi danes, ko se močnejši razvijajo na škodo šibkejših. Tako kot so knezi in takratna cerkvena hierarhija vladali v fevdalnem sistemu, se nadaljuje tudi danes. Svobodni tržni sistem je nastal zato, da bi omogočil gospodarsko močnim, izkoriščati gospodarsko šibke.Tako je ogenj svobode postopno ugasnil, enakost se je hitro končala in bratstvo je veljalo le za tiste, ki so enako mislili in živeli. Toda to ni dolgo trajalo, ponovno je prišlo do upora zaradi nekaterih vodilnih duhov. Vse je gnalo nekaj nepoznanega, nedoločenega globoko v njih samih in tako zaradi hrepenenja, da bi osvobodili soljudi njihovih ječ, so širili ideje o socialistični in komunistični enakosti. Novo geslo je bilo: Osvoboditev delavskega razreda. Po vsej Evropi se je širil duh, duh komunizma, kajti to so začetne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga, kot že veste, leta 1848 izdala Karl Marx in Friederich Engels. Diktatura proletariata in brezrazredna družba sta bila za množice pojem svobode. Tako naj bi nastala nova zavest. Po realizaciji revolucionarnega preobrata bi vsak prispeval po svojih sposobnostih in seveda dobil po svojih potrebah. Tako se je začel velik boj za materializacijo tega visokega ideala. Iz te naše sedanje časovne distance vidimo, kako se je komunizem izčrpal in je socializem nadomestilo blagostanja, relativnost teh idealov. V drugi polovici 20. stoletja je bilo že jasno, da se kolektivna svoboda ni uresničila. Zato je začel del takratne mladine z uporom glede družbenih norm. Zavrgli so tudi takratne moralne predstave. Leto 1968 je bilo vrh protestnih gibanj na evropskih visokih šolah. Zahtevalo se je ukinitev tisočletne zatohlosti in avtoritarnih struktur. In kaj je bilo iz tega? Sedaj se v nekaterih zahodnih deželah, levi, desni in levo-desnosredinske skupine zavzemajo za državno blaginjo. To je dobro, vendar ima žal slabe posledice. Kakšne? Pri nekaterih osebah ( to vidimo po aferah ), je opaziti vrhunec egoizma. Njihove kariere so postale pomembnejše, kot pa recimo sreča svojega partnerja ali pa družine. Mnogim tako blagostanje daje dovolj možnosti, da izživijo svoje užitke. Tako vidimo, da vedno manj ljudi sklepa globlje duševne zveze, vedno več ljudi ne pozna več vesti, izguljajo ves sij duše in ne razlikujejo več, kaj je napačno. Tako premnogi izgubijo zmožnost za razlikovanje dobrega in zla. Nekateri tega sija duše nimajo več, ampak tudi duše ne več. Takole pravi Hermes Trismegistus v verzih osem in devet: »Da brezumna delovanja strasti in poželenj oblikujejo brezmejno zlo. Nad te duše je Bog postavil zakon kot vzgojitelja, zato, da se zavejo svoje zlobe.« To je delovanje Svetega duha, ki se pojavi istočastno kot tisti, ki kaznuje in tožnik. Tak človek ne najde več notranjega miru - to je konflikt z vestjo. Vest je tožnik in konflikt z vestjo je tisti, ki kaznuje. Mnogi se danes ženejo na vso moč po tem ali onem. Zakaj in kam? Psihične motnje se širijo in psihologi vidijo kot nujno zlo svoje naloge v tem, da za silo krpajo človekovo razvrvano notranjost, ki je večplastno raztrgana, kar povzroča izgubo duševne celovitosti in njen sijaj. Na današnjo zavest vplivajo brezdušne vodilne forme in podobe. Premnogi ljudje v svoji nevednosti storijo vse, da bi ohranili in vzdrževali lepo telo. Vendar to nima več nič skupnega s svobodo, ki jo vsi iščemo in z resnico, ki upamo, da jo bomo vendarle našli. »In Gospod, pelji nas ven iz te doline trpljenja, solza in smrti v svetlobo, v življenje večno.«, poje psalmist. Tako mora iti vsak človek sam ali v srodni skupini šele skozi globoko dolino trpljenja in odstranjevanja slepil, da bi lahko spoznal Kristusovo obljubo in dosegel točko, ko ne bo več druge krivil za lastne napake. Zato se k Bogu ne gre tako, da se išče kje je Bog, ampak tako, da spoznamo lastne zmote! Kdor se bori, bo dobil spoznanje, naj spoštuje življenje v vsakem bitju stvarstva. Današnji dogodki v svetu in pri nas kažejo na veliko disonanco med božansko zahtevo do nas, da spoštujemo življenje v vsakem bitju in med našim dejanjskim obnašanjem. In ta razlika je vedno bolj vidna. Pri neštevilnih zunanjih stvareh se teži k spremembam, v velikih pomembnih stvareh, ki pa imajo vzrok v lastnem bitju, pa ostaja vse po starem. Princip sile, ki se je osamosvojila od Boga, v našem svetu vodi v materializacijo, strjevanje, okorelost in posledično do uničevanja - v dematerilizacijo. Ta sila nam s svojo oholo, zatemnjeno ločitvijo in zanikanjem Boga daje pečat. Zatemnila nam je večnega Duha-najvišjo Ljubezen in Modrost. Na svetu ni, kot se to običajno misli, borbe med dobrim in zlim, ne! Na svetu je borba med duhom in razumom. Na svetu zmaga tisti, ki vstopi v Duha. Kdor pa ostane v razumu, ta izgubi. Razum je potreben za razumevanje tega, kar ga presega, vendar to še ni višja pamet. Z razumom ne moremo videti misli, lahko jih razumemo. Razum je psihično in ne duhovno področje človeka; to je področje afektov, emocij, instinktov in erosa. Psiha je nižje spoznanje, duh je višje spoznanje. Bog je duh in mi smo duh, ki ima fizično telo. Zato v meditaciji ali v molitvi ne moremo Boga doživljati psihično. Večnega Duha, Najvišjo Ljubezen in Modrost prepoznamo pod več imeni. Tao, Braman, Nirvana, Bog. Če to božansko silo iskusi duša, v kateri že deluje duhovna božja slika (arhetip), nastane iz Tao-a Kristus, ki je Sila Absoluta. To je sila od večnosti do večnosti. Na naši poti pa moramo v tem trenutku biti pozorni na znamenja časa. Kaj pomenijo znamenja časa za nas v tem trenutku? Na to vprašanje ni moč zlahka odgovoriti ali ga pojasniti in odgovori ne ležijo kar na dlani, kot to menijo nekateri guruji, astrologi in ljudje, ki »se gredo« duhovnost. Res je in hvala Bogu, da vedno več ljudi, vse bolj in vse globlje spoznava, da je življenje več kot kratko zunanje bivanje, ki ga pretrga smrt in se morebiti nadaljuje v onostranstvu; tako človek domneva, da je življenje v razsežnosti časa in prostora bodisi končno, bodisi omejeno. K sreči in resnici na ljubo postaja vse bolj jasno, da mora obstajati neko vseobsegajoče življenje in resnica, ki nas občasno in vedno bolj vznemirja in trka na vrata našega časa v človeškem srcu. Smer se nakazuje. Življenje je pot v času, ko mora vsak človek zbrati potrebne izkušnje, je pot, ki pelje k spoznanju in prepoznavanju resničnega življenja in je pot, ki jo simbolizira prilika o izgubljenem sinu, ki se po dolgem času in odsotnosti vrača v svoj pravi dom. Ti » prebliski večnosti« postanejo opazni predvsem pred velikimi vesoljskimi preobrati in spremembami, ki smo jim priče danes; pojavijo se na točki, ki se ji reče zasuk v času. To je rojstvo luči, ki v temi časa človeku poklanja velike možnosti, da odkrije svoj notranji izvir življenja. Po obdobju priprav in prilagajanja, ki lahko traja stoletja, napoči čas uresničitve. To pa še posebno velja za naše 21. stoletje našega štetja. Kaj to pomeni konkretno za nas? Da se mora človek učiti zavestno razpoznavati znamenja časa. To pa je že direktno učenje iz prve roke in ne več vegetiranje na že naučenem. Kristusova skrivnost je danes tista, ki se dotika vsakega iskalca, oziroma tistega, ki išče. Za vsakogar, ki resnično išče odrešitev za svojo dušo, pomeni res mogočno in zanesljivo obljubo, za uradne ustanove pa zgodovinski kamen spotike. Tistemu, ki išče, predstavlja Kristusov misterij veliko skrivnost, v katero se poglablja. Človeku, ki pa živi le navzven, pa pomeni zgolj skrivnostno pojavo iz sive preteklosti. Kristus simbolizira mogočno polje izvirne luči in življenja, ki obdaja in prežema razsežnost prostora in časa, polje čiste sile, ki se razodeva kot sila za vse ljudi. To je »luč, ki sveti v temo« človekovega bivanja, da bi rešila izgubljeno. Vedno več ljudi se sprašuje, zakaj je 20. in prehod v 21. stoletje, ki se je že zgodil, tako pomemben trenutek? Zato, ker se večnost v takem trenutku spusti v razsežnost časa, kajti zopet je napočilo obdobje žetve. Življenjsko polje 1. VIŠJEGA REDA Prežame časovnost in Kristus se vrne. Konec. Miran Zupančiči, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Komentarji (2) www.pozitivke.net