Zablode in pasti na duhovni poti (v zvezi s ciljem) 2

sreda, 7. januar 2004 @ 06:40 CET

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

V prejšnjem prispevku sem pojasnil, zakaj smo ljudje po svoji najgloblji naravi iskalci, tokrat pa se bom posvetil temu, kar iskanje nujno terja - cilju. Brez jasno začrtanega cilja je iskanje prazno blodenje, ki nikamor ne vodi. Čeprav smo v duhovnem smislu večno iskalci in se iskanje nikoli ne neha, so cilji nujen del iskanja, bistveno je samo to, da jih ne zacementiramo, ampak si pustimo prostor za rast in za zastavljanje novih ciljev (oz. postavljanje ciljev na druge ravni), ko stare prerastemo. S tem, ko se razvijamo, se spreminja naše stališče, spreminja se naš življenjski nazor ter s tem zorni kot gledanja nase in na svet.

Na vsakem naslednjem koraku osebnostne rasti so cilji vedno bolj subtilni, neoprijemljivi, nematerialni. Najprej si želimo imeti konkretne stvari, potem nam te postanejo sredstvo do zunanjih ciljev, nato so nam zunanji cilji pomembni le kot pot do izpolnitve notranjih ciljev, na koncu pa so tudi notranji cilji samo še gonilna sila za udejanjanje iskateljskega bistva, ob čemer se lahko vedno bolj zavedamo svoje najgloblje identitete. Na koncu spoznamo, da je cilj življenja povsem identičen v materialnem in duhovnem smislu - tiče se izključno naše identitete, ne pa sreče, miru, lepote, večnosti, blaženosti in vseh drugih družbenih idealov … Cilj življenja je konec koncev v vseh primerih priti do svoje prave identitete, do tega, kar dejansko smo; morda je še bolje reči, da je cilj izmotati se iz vsega, kar nismo. Vse ostalo, kar je pomembno, avtomatično sledi.


Te misli bom uporabil kot iztočnico k nekoliko obširnejšem pojasnilu k prvi zablodi:

C-1. Duhovni cilji so ločeni od materialnih
Morda v vaših predstavah, v resničnosti pa nikoli. Človek je splet telesa, duha (subtilnih materialnih plasti) in duše (duhovne biti), ki v času snovnega bivanja neločljivo soobstajajo in nobenega od njih ni mogoče odpraviti s tem, da jih preprosto odmislimo ali izoliramo od drugih. Moji materialni cilji so odvisni od duhovnih in obratno, so kot dve plati iste medalje. Tudi v primeru, ko se ene plati ne zavedam, obstaja, le da jo izpolnjujem instinktivno, ne pa ob zavestnem sodelovanju razuma. Nagon po preživetju, na primer, ni nič drugega kot temeljna duhovna potreba; naš nagonski cilj je živeti čim dlje (če že ne večno).
Ta isti nagon pa človek glede na svojo osebnostno razvitost izraža na zelo različne načine, glede na to, kako občuti in dojema svoje identiteto. Kdor se - podzavestno - enači zgolj s telesom, reagira ob smrtni grožnji panično kot žival; kdor se enači s subtilnejšim umom, reagira navidez umirjeno, vendar se še vedno boji; bolj ko se človek zaveda svoje duhovne identitete in se je zmožen enačiti z njo, manj se boji smrti in bolj jo je zmožen obvladovati. Podobno je pri vseh drugih ciljih.
Pomembna beseda pri tem opisu je podzavestno, ker nam teoretično znanje o sebi kot telesu, umu in duši nič ne pomaga, ko se dejansko soočamo s smrtjo ali hudo stisko. Takrat reagiramo podzavestno, podzavest pa se ne preobraža z golo teorijo, ampak s ponotranjenim znanjem in izkušnjami. Ti pa so odvisni od celotnega življenja in od stopnje samoozaveščenosti - materialno in duhovno.

C-2a. Cilj življenja (osvoboditev) je izničenje osebne identitete
Ker že govorimo o identiteti, bistvu duhovnega iskateljstva, pojdimo k naslednji pogosti duhovni zmoti v zvezi s tem - k prepričanju, da je cilj bivanja postati eno z vsem ali pa kar nič. Ta trditev sicer lahko drži, vendar v zelo omejenem smislu, pa še to pri ljudeh z zelo napredno stopnjo samozavedanja; glavni problem pri množični zagretosti za to hipotezo je v tem, da se ljudje hočejo odpovedati identiteti, še preden jo sploh vzpostavijo. Kaj to pomeni, če se revež odpove bogastvu? Če ničesar nima, se ničemur ne more odpovedati. O izničenju identitete kot cilju življenja lahko govorite šele takrat, ko zelo jasno začrtate svojo osebnost, saj se ji šele takrat lahko zares odpoveste; ampak takrat morda več ne boste mislili, da je to dejansko možno in sploh zaželeno. Mnoge duhovne "resnice" se po tehtnem premisleku izkažejo le kot dobro racionalizirane hipoteze.
Skratka - ne poskušajte izničiti svoje identitete, če še niste zgradili trdne celostne osebnosti in samopodobe. Ko pri sebi razčistite, po čem se ločujete od vsega ostalega, boste lahko razumeli tudi, po čem ste si enaki, celo identični.

C-2b. - Duhovna eksistenca je izničenje materialne identitete
V indijski duhovni tradiciji je več smeri, ki zagovarjajo navedeno trditev in od tod se je tako gledanje razmahnilo po vsem svetu. Duhovno bivanje naj bi bilo izničenje trpljenja, nesreče, nadlog, nevednosti, teme in obstoj v večni svetli blaženi enosti z božanskim sijem. Tukaj si ne morem privoščiti poglabljanja v filozofsko razglabljanje o smereh v vedski filozofiji, zato bom samo omenil nekaj stališč iz tistih šol, ki so prišle do nekoliko drugačnih spoznanj. Tudi pri njih zgornja trditev v osnovi drži, le da se razlaga tu ne konča, ampak se nadaljuje: Duhovna eksistenca je izničenje materialne identitete in razvijanje duhovne identitete.
Ko se osvobajamo zmotnih materialnih imenovanj, lezemo iz duhovnega minusa proti ničli, ampak ko dosežemo ničlo, se skala ne konča, nadaljuje se s pozitivnimi številkami, ki jih lahko povečujemo v neskončnost. Duhovni obstoj je po tem gledanju neskončno pester in ne le enost, v njem imamo edinstveno identiteto - vključno z raznimi lastnostmi, podobami, dejanji in imeni.
Ampak to je že višja matematika, logika namreč teče tudi v obratno smer, tako da duhovne identitete ne moremo razvijati, dokler ne izničimo materialne. Zato je za vse smrtnike v tem svetu najbolje primarno delati na preseganju materialne identitete in sekundarno na gradnji duhovne. Kako? Modrost je v vas in se vam bo razodela, ko pride čas, če ji boste znali prisluhniti. Nekaj smernic pa bo le nakazanih tudi v naslednjih prispevkih o korakih in poti.

C-3. - cilj je, da postanemo Bog oz. spoznamo, da smo vedno bili Bog, samo da se tega prej nismo zavedali
Tako pojmovanje je pogosto (teoretična) nadgradnja prejšnjih navedenih zablod in je brez izkušnje enako bolna kot prepričanje norca, da je Napoleon. Če se vedem kot Napoleon, ne pomeni, da sem Napoleon, ponavadi ga samo slabo oponašam. Pogosto prav to drži tudi za zagovornike zablode C-3. Ponavadi samo oponašajo Boga po zgledu kakega duhovnega učitelja, ne da bi pri sebi sploh jasno opredelili pojem Bog. Brez jasne predstave za izgovorjenimi besedami je izjava: "Jaz sem Bog." enako puhla kot izjava: "Jaz sem goba."
Zanimivo, da ta trditev najpogosteje pride iz ust ljudi, ki se ne zavedajo niti delovanja svojega telesa, misli, občutkov in čustev ter vplivov narave in družbe, kaj šele duhovnih sfer.

C-4. - cilj duhovne prakse je zavedeti se sebe kot duše, zavedanje materialnega dela sebe ni relevantno
Spet gre samo za delno resnico. Na določeni stopnji osebnostnega razvoja zavedanje materialnega dela osebnosti ni več pomembno, do takrat pa je ključno, ker lahko do takrat snovnost presežemo samo v svojih predstavah, ne pa tudi dejansko. Nujno je dobro spoznati tudi naravo telesa, v katerega smo postavljeni. Bolj ko se zavedamo svojih materialnih potreb in jih ustrezno izpolnjujemo glede na čas, prostor in okoliščine, bolj jih presegamo in se lahko pozornost preveša z njih k duševnim in duhovnim potrebam. Izpolnjevanje psihičnih in duhovnih potreb je privilegij bogatih, ki se jim ni treba cele dneve ubadati z zadovoljevanjem najnujnejših eksistencialnih potreb. Zapostavljanje materialnih vidikov in dobesedno beg v duhovnost je vzrok odzemljenosti mnogih "duhovnih" ljudi in s tem raznih "duhovnih" zastranitev.

C-5. - resnica kot cilj duhovnega iskanja je dostopna le določenim izjemnim osebnostim
Ta zabloda je posledica socialnih in psiholoških vzorcev krščansko-komunistično-kapitalistične dediščine, ki nas je zaznamovala. Dejansko stik z resnico ni odvisen od zunanjih dejavnikov, kot so družbeni status, bogastvo, učinkovitost, inteligenčni kvocient, znanje, pripadnost duhovni skupini, religiozna praksa ipd. Vse kar je potrebno, je notranje očiščenje od iluzije, lenobe in odvisnosti, kar pa je na voljo prav vsakomur, če le upošteva nekaj preprostih zakonitosti osebnostne rasti, o katerih bom več napisal pri zablodah o korakih.

Vse duhovne poti imajo podobne cilje, le opisujejo jih z različnimi besedami in koncepti. Ključ do vseh njih pa je rešitev vprašanja identitete; če ima iskalec napako, ne more niti pravilno videti cilja, kaj šele da bi ga dosegel. Dejansko je cilj, kot sem nakazal že na začetku, v samem iskalcu, le da tega vse do samega konca iskanja ne more zavedati.

Duhovna rast je kot hoja mušice po robovih cveta marjetice - po obhodu vsakega cvetnega lističa, listič odpade in mušica obhodi naslednjega in naslednjega … na koncu ji ostane samo gola cvetna čaša. Na podoben način smo mi vedno to, kar smo; ni nam treba nikamor hoditi, da bi se našli, ničesar naučiti, da bi se spoznali, ničesar doseči, da bi se potrdili, pa vendar to spoznamo šele, ko smo dovolj prehodili, se dovolj naučili in dovolj dosegli.

Ko tako obhodimo cvetne lističe in ti odpadejo, pridemo na cilj, na katerem smo pravzaprav vedno bili. Ko pridemo do sebe, pa smo pravzaprav šele na začetku. Očiščeni vsega, kar nismo, lahko začnemo rasti kot to, kar smo in ne kot prej - kot to, kar smo mislili, da smo.

5 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040105095843212