V tem svetu ti branje, razmišljanje in pogovarjanje lahko pomagajo do boljšega življenja. Dokler se zaposluješ s problematiko tvoje telesne eksistence, tvoje delovanje motivirajo v glavnem vsakodnevni problemi zagotavljanja povprečnega življenskega standarda. Tvoji miselni odzivi so v glavnem refleksni, in so pogojeni s privzgojenimi Ego vzorci. Takšno življenje je lahko relativno zadovoljivo, če vzameš v zakup vse probleme, trpljenje, nasilje, nezadovoljstvo, žalost, skrb, nesrečo, bolečino, staranje, opešanje, poškode, invalidnost, bolezen in smrt. Vse do smrti je tako tvoj smisel življenja zagotavljanje blagostanja tvojega telesa, pri čemer zaradi nerazumevanja Enosti, pogosto prizadaneš druge ljudi.

Če iščeš Resnico, ki je popolna, večna, in vseobsegajoča, včasih imenovana tudi Bog, prideš do ugotovitve, da nič razen nje v Resnici ne more obstajati. Logika ti govori, da nič ne more obstajati izven te Resnice, in da je ti in vse, kar zaznavaš, tudi v njej. Ti, ki si nepopoln, živiš v nepopolnem svetu, ki je znotraj popolne Resnice. Ves ta svet dualnosti je zato nekaj, kar v Resnici ne obstaja, in je le izmišljen svet prividne resničnosti. Na koncu ugotoviš, da pravzaprav ni mogoče ničesar najti, saj vse že obstaja, tisto, kar ti misliš, pa v Resnici ne obstaja. Tako lahko zaideš v miselni paradoks, ko se pričneš spraševati, kako je lahko nemogoče mogoče, in, ali ima življenje v Resnici kakšen smisel.

Življenje v Resnici nima smisla. Do te ugotovitve pride slej kot prej vsak. In tako se lahko vprašaš, za kaj bi potem živel. Toda takšno spraševanje je še dobro, saj velika večina ljudi misli, da bo umrla, pa se niti ne sprašuje, kaj je smisel življenja, ki se že v kratkem konča s smrtjo. Resnično dejstvo je, da nihče ne more umreti, zato tudi tisti, ki naredi samomor, v Resnici ničesar ne spremeni. Nekaj se ne more spremeniti v nič, in zato nekaj, ki navidezno umre, v Resnici samo spremeni obliko. Svoje eksistence tako ne moreš končati, le izbiraš lahko med raznovrstnimi oblikami. Spreminjaš lahko izgled svojega telesa, izgled okolice, spreminjaš pa lahko tudi svojo zaznavo, razum in zavest.

V prvi fazi, ko si še navezan na ta svet, moraš najprej spoznati, da vsako čutenje izhaja iz tebe, in da zadovoljstva ne moreš najti s prilaščanjem oseb ali predmetov. Občutek zadovoljstva se v tebi pojavi, ko se ti odločiš, da boš pričel občudovati, pa naj bo to kar koli. Občudovanje je Ljubezen - sprejemenje brez presojanja - usmerjanje vse svoje pozornosti - in to v tebi ustvarja občutek zadovoljstva, sreče in notranje izpolnitve. In ravno to je tisto, kar vsak iščeš. Razmišljanje pa je proces, ko se tvoja pozornost razprši med kup mislenih vzorcev primerjanja in presojanja. Ko se pričneš zapletati v misli, prenehaš občudovati in sprejemati, skratka prenahaš Ljubiti, in to te v trenutku oropa občutka zadovoljstva. Resnično se lahko v življenju odločaš le med dvema načinoma delovanja; med Ljubljenjem, ali pa razmišljanjem, ki te na koncu pripelje še do paradoksnega zaključka, da življenje v Resnici nima smisla.

Res nima smisla razmišljati, saj takšno delovanje povzroča nesmisel. Edini smiseln način bivanja je odraz Ljubezni. Dosežeš ga enostavno tako, da prenehaš razmišljati, in vso svojo pozornost preusmerjati na nekaj, kar zaznavaš. Za vzor naj ti bo otrok, ki je navdušen nad vsem, kar ga obdaja. On se še ni naučil presojati, in vso okolico občuduje, brez da bi razmišljal o smislu česar koli - na celotno stvarstvo se odzove s popolnoma naravnim zanimanjem. Odraslemu človeku pa je težko občudovati stvari okoli sebe, saj je že vse raziskal; poimenoval in pripisal nek pomen, zato se mu ne zdi ničesar več zanimivo in vredno občudovanja. Znanost ga je naredila nesrečnega. Zato, ko kar koli pogledaš, poglej z očmi nevednega otroka, kot da si, kar koli vidiš, zagledal prvič v življenju. Bodi pozoren na vsako podrobnost oblike, barve, svetlobe, zvoka in vonja vsega, kar te obdaja. Tvoj naraven odziv je, da se na celotno stvarstvo odzoveš z občudovanjem, in ravno vrnitev te sposobnosti je lahko tvoj edini Resnični cilj.

Ljubiti si se odvadil, ker si se navezal na stvari in omejil svojo eksistenco z materialnim svetom. Ti nisi telo, ne potrebuješ hrane, vode in zraka. Ti si bitje Svetlobe in Ljubezni. Vse je del Enega in zgrajeno iz Enakega gradiva. Različno zaznavaš Eno le zaradi svoje odločitve, in tako lahko bivaš v nedogled, razen, če se ne odločiš drugače. Ponovno lahko spoznaš svojo Resnično neomejenost in Enost, in to preprosto tako, da se zopet odločiš Ljubiti. O tem ne razmišljaj, saj Resnica presega sposobnost tvojega dojemanja na tej stopnji zavesti. Enostavno nehaj razmišljati, oziroma prični krepiti koncentracijo s čim daljšo pozornostjo na nekaj. To lahko počneš v obliki meditacije, se osredotočiš na svoje dihanje, ali pa z občudovanjem pogledaš preprosto vse, kar ti pride izpred oči. Sprva bo to težko, in iz gole navade se ti bodo kaj kmalu vsilile presojajoče misli. Vendar ne skrbi, takšne misli ljubeče odpusti in vadi naprej.

Vztrajnost pri takšnih vajah Resnične Ljubezni bo tvoje telo vse bolj polnila s Svetlobo, dvigala se ti bo zavest, in sposobnost koncentracije. S stalno vadbo boš lahko dosegel sposobnosti, ki presegajo tvoje najbolj nore sanje. Lahko si v tem svetu omejen s telesom, lahko pa presežeš kakršne koli omejitve in postaneš kar koli si zamisliš. Smisla ni, je samo obstoj. Vedno Si, izbiraš pa lahko kaj Si. V Resnici Si vedno Eno, s koncentracijo svojih Misli, pa lahko Zaznavaš tudi drugače. Vse je igra Svetlobe na platnu Stvarstva. Vse je tako, ker je tako Zamišljeno. Bodi večen otrok, srečen in nasmejan, hvaležen enostavno zato, ker si.

Anže Rozman, 7.1.2004
www.rozman.org