Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Obravnavali smo že iskanje in cilj, tretja je na vrsti pot. Vrstni red je tak zato, ker vsi ljudje očitno nekaj iščemo, kjer je iskanje, pa ne gre brez cilja; da bi do cilja prišli, moramo stopiti na nekakšno pot.

Duhovnost je zelo preprosta, če se sprašujemo samo, kaj je v njej treba doseči (ljubezen, mir, usmiljenje, Boga, občutek enosti, blaženosti …), torej, če se sprašujemo po cilju ali vmesnih ciljih. V zvezi s tem resda naletimo v različnih kulturah na nekaj razhajanj, toda če pogledamo v globino, so razhajanja v bistvu neznatna, v primerjavi s prepadom med stališči o vprašanju, kako te cilje doseči, kako jih prenesti v življenje, katera pot nas vodi do njih. Prav zato je na svetu toliko različnih metod, tehnik, doktrin, filozofij … vse poskušajo ljudem v določenem obdobju in kulturi pojasniti, kako lahko dosežejo tiste cilje, ki veljajo v takratnem družbenem in psihološkem okviru za idealne, duhovne.



Razni duhovni nauki se ukvarjajo s kako na zelo različne načine, kaj pa je pri vseh - če se le poglobimo do samega idejnega bistva - enak (oz. bi moral biti enak). Krščanstvo je npr. v svojih povojih zagovarjalo precej drugačno pot (kako) kot v srednjem veku ali danes, njegovo idejno bistvo in cilji (kaj) pa so bili vso zgodovino več ali manj enaki, celo v različnih vejah; isto velja za budizem, hinduizem, šintoizem, taoizem, šamanizem, ter vse druge religiozne in duhovne smeri.

Odgovor na kako lahko zanesljivo iščemo šele, ko smo jasno odgovorili na kaj. Kdor razume, kaj je treba narediti, bo zmogel ugotoviti tudi, kako to najbolje narediti glede na svoj položaj in okolje, v katerem živi; kdor ve vse o kako, pa ne bo prišel nikamor, če zanemari kaj. Torej ni nič narobe, če se poti spreminjajo v skladu z duhom časa, okolja in okoliščin, pomembno je le, da se ne spreminja cilj.

Cilja ni dobro izgubiti izpred oči. Zunanji obredi, tehnike, nauki ipd. nas včasih tako prevzamejo, da pozabimo, zakaj se ukvarjamo z njimi in tako zanemarimo kaj. S tem spregledamo bistvo in potem "duhovna praksa" postane mlatenje prazne slame. Niti dolga leta truda ne bodo obrodila sadov, ker preprosto ni možnosti zanje. Kaj mi koristi, če vem, kako mlatiti, če ne znam razsoditi, kaj naj bi mlatil? Ali celo, kdo mlati?

Pa smo spet tam! Pred odgovarjanjem na vsa druga vprašanja je nujno odgovoriti na vprašanje identitete. Kdo (oz. kaj) sem? K identiteti se (namenoma) tako pogosto vračam in še se bom, posebej v šestem članku, ki bo posvečen človeku.

Zdaj pa končno preidimo h konkretnim zablodam v zvezi s potjo, ob katerih bo še marsikaj prišlo na dan.

P-1. - vse poti vodijo k istemu cilju
Ta zabloda je verjetno najbolj pogosta in najbolj varljiva. Če jo vzamemo dobesedno, pomeni, da pridem iz Maribora v Ljubljano, tudi če se namenim proti Čakovcu, Dunaju, Budimpešti, Moskvi ali Tokiu; do Sonca pridem, tudi če skočim s stolpnice; na vrh hriba pridem tudi, če grem navzdol … saj vendar vse poti vodijo k istemu cilju. Že banalna vsakdanja logika nam jasno pravi, da vse poti nikakor ne morejo voditi k istemu cilju.
Navedena trditev postane pravilna z majhnim popravkom: "Mnoge poti vodijo k enemu cilju." Če vem, kje je vrh hriba (kaj je duhovni cilj življenja ali določena stopnica do njega), lahko grem do tja po mnogih poteh (religioznih, filozofskih, mističnih, praktičnih), sicer pa se bom najverjetneje izgubil in ne bom prišel na pričakovano mesto. Ponavljam: vedeti moram, kaj iščem oz. kje je to, kar iščem, preden se vprašam, kako bom šel do tja. V Rim lahko grem z letalom, ladjo, vlakom, avtom, kolesom, peš … moram pa vsekakor vedeti, kje je, da bi lahko prišel do njega.

P-2. - prava pot je tista, po kateri hodi večina
Teoretično se verjetno prav vsakdo zaveda, da to ne drži, v praksi pa pogosto podležemo črednemu nagonu in raje stopimo za velikim ovnom, kot da bi poslušali srce. Pa še nekaj je - na duhovni poti dejansko potrebujemo vodstvo, saj srca vedno ne znamo slišati. Komu zaupati? Večini? Temu ali onemu guruju? Duhovniku? Psihoterapevtu? Komu slediti?

P-3. - ljubezen je bistvo vseh duhovnih poti
Ljubezen omenjajo skoraj vsi učitelji v religijah, duhovnih skupinah ipd. Ne zavračam trditve, da brez ljubezni ne gre, čutim pa, da je izhodiščno trditev nujno treba dopolniti. Prava ljubezen je za današnjega človeka zelo tuj občutek, prepleten s popačenimi družbenimi vzorci in predstavami o seksu, zaljubljenosti, svobodi, tržnih odnosih ipd., ki nam ne pustijo res ljubiti. Pogosto ljubezen razumemo sentimentalno (kot zaljubljenost ali kako podobno čustvo), ne pa kot trdo delo za dobro sebe in partnerja oz. drugih. Skratka, ljubezen ni stanje ampak aktivnost in le kot taka je bistvo vseh duhovnih poti.

P-4 - razsvetljenje je dosegljivo samo s čustvi, zato se je treba razuma otresti
Razsvetljenje je res nedosegljivo razumu, toda drži tudi to, da je odskočna deska do razsvetljenja nedosegljiva brez razuma. Na prvih devetih od desetih korakov duhovnega razvoja potrebujem tudi razum, preprosto zato, da ne zaidem, na desetem pa ga dejansko moram opustiti, ker je transcendenca nelogična in bi me razum s svojo racionalnostjo samo oviral. Če se razumu (ne le suhoparni logiki ampak tudi intuitivnemu delu razuma) odpovem prezgodaj, se lahko na poti izgubim. Na večini poti potrebujem soglasje in sodelovanje med zdravorazumskim ter čutnim in čustvenim, da bi gotovo šel v pravi smeri.

P-5a - določena disciplina me lahko pripelje do popolnosti
Disciplina je samo orodje za urejanje praktičnih vidikov obstoja. Pomaga mi vzpostaviti red, ki mi zlasti v določenem obdobju življenja zelo koristi pri doseganju notranjega miru, ta pa je pomembna podlaga za notranjo rast. Če se discipline preveč togo oklenem, mi sprva resda zelo pomaga, toda prej ali slej postane ovira.

P-5b - določeno čustvo oz. občutek me lahko pripelje do popolnosti
Nekateri polagajo vse na že omenjeno ljubezen, drugi na blaženost, tretji na mir, četrti na občutek popolne svobode, peti na sočutje. To so spet pomembni dejavniki na poti, niso pa prav veliko vredni, če nas ne spodbujajo k delovanju, zlasti k notranji aktivnosti. Iskalec se udejanja skozi iskanje ne pa skozi ležanje na lovorikah prijetnih občutkov.

P-5c - določena ideja me lahko pripelje do popolnosti
Ideje so plodovi složne dejavnosti intuicije, čustev in razuma, so sad meditacije. Niso suhe besedne formulacije, ampak globoko spoznane, izkušene resnice; včasih jih niti ne moremo ubesediti. Kakor je disciplina lahko ovira za sproščeno čustvovanje, je prepuščanje čustvom in občutkom lahko ovira za odprtost idejam. Če gremo naprej je lahko oklepanje idej ovira za sproščeno sprejemanje Resnice. Ne moremo pa prehitevati sebe in skakati k idejam, če trenutno dejansko potrebujemo zunanjo disciplino. Ko pridemo do idej, je naravno, da se jih nekoliko oprimemo, moramo pa vedeti, da jih bomo morali enkrat spustiti, da bi se odprli Resnici, razsvetljenju, popolnosti. Šele ko smo dodobra utrjeni na ravni idej, res potrebujemo duhovnega učitelja in bomo tudi znali prepoznati res avtentičnega mojstra.

P-6 - duhovna pot je že sama po sebi cilj, ker je duhovna
Spet smo pri paradoksu, saj vsaka pristna duhovna pot nujno obsega samoiskateljstvo, najti se pa pomeni predvsem spoznati svojo iskateljsko naravo. Torej se z iskanjem dejansko samo utrjujemo v tem, kar smo že ves čas bili, le da se tega nismo dovolj jasno in na pravi način zavedali. V tem smislu je pristna duhovna pot dejansko že sama po sebi cilj.
Napačno pa je misliti, da je prav vsaka pot, ki jo je nekdo pač proglasil za duhovno, že sama po sebi cilj. Pravzaprav je v resnici večina ukalupljenih, institucionalnih poti, ki so se ustoličile na prestol uradne duhovnosti, daleč od pristne duhovnosti, saj ubijajo oz. omejujejo iskateljski duh v človeku. Kjer so dogme, ni duhovnosti. Ne le da take poti niso same po sebi duhovne, niti do duhovnega cilja ne vodijo, vsaj neposredno ne.

P-7 - duhovna pot ni otipljiva, ne prinaša rezultatov, ki bi bili merljivi in zaznavni pred smrtjo
Za opazen duhovni razvoj je nujno zavestno delovanje. Nekatere duhovne prakse dejansko prinašajo tehnike, ki obrodijo šele po smrti oz. na način, ki ga človek za življenja ne more občutiti. Pri takih tehnikah ostanejo vsakdanje življenjske težave nerešene in je o njihovi učinkovitosti težko objektivno soditi. Obstajajo pa tudi take religije in duhovne smeri, ki uporabljajo zgornji argument zgolj kot opravičilo, ker dejansko ne morejo pokazati ničesar konkretnega. Take kvazi-duhovne smeri so leglo slepila in jih ni vedno lahko razkrinkati.

Za konkreten razvoj že v tem življenju moramo biti ves čas zavestno prisotni, čistiti in razvijati svoje zavedanje. Ne smemo slepiti samih sebe. De Mello pravi: "Možnost, da se človek prebudi, je sorazmerna temu, koliko resnice lahko prenese, ne da bi zbežal." Razmislite torej, v kolikšni meri ste se pripravljeni sprejeti take, kakršni ste, koliko resnice lahko prebavite. Če pred resnico bežite, gotovo niste na pravi poti.

(Članek je izšel v reviji Karma plus kot tretji del serije šestih člankov. Ostali trije sledijo.)

Nikola Petrovič