Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je - poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

Mislim, da je v teh časih izrednega pomena, da ostanemo ljudje.

Po enem letu agonije, ki je v našem prostoru terjala mnogo žrtev. Tudi na veliko področjih in različnih ravneh življenja.

Vsak človek jih je doživel drugače. Nobena ni manjvredna ali večvredna. Ravno to je tisto, kar nas loči od krvoločnosti ostalih živih vrst.

Moč vživljanja in večje empatije, kot jo imajo živali.

Od DNK do sistema kundalini energije

Osnova biološkega življenja v „ našem svetu“ je DNK. Zgrajena je kot vijačnica ali dvojna spirala. Različni pari aminokislin, razporejeni na obeh straneh spirale, predstavljajo osebni načrt za telesno zgradbo vsake časovno individualne življenjske oblike. Dvojna spirala je nosilec zavesti vsake celice pri vseh življenjskih oblikah na zemlji. Vsako biološko telo ima enkratno DNK . Tako lahko na podlagi informacije v DNK iz vsake posamezne celice nastane popolno telo.

Tudi planet Merkur ima v svojem simbolu dvojno spiralo. To kaže tudi na nov razvoj tretje narave po rojstvu prerojene zavesti v “ polju vstajenja”, zaradi zgoščevanja snovnega sveta je pot tega rojstva dolga. Poteka med “padcem” prvotne zavesti ter njeno prenovo in vrnitvijo v prvotno življenjsko polje.

Želim si hišo za milijon dolarjev. Želim si finančno svobodo. Želim si čudovito poroko. Ko Jay Shetty, nekdanji menih in priljubljeni vplivnež na družbenih omrežjih, ljudi prosi, naj zapišejo svoje cilje, njihovi odgovori pogosto opisujejo to, kar si večina ljudi predstavlja kot uspeh.

Mislimo, da je uspeh isto kot sreča, toda ta ideja je iluzija. Sanskrtska beseda za iluzijo je maja, ki pomeni, da verjamemo nekaj, kar ni res.

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Za začetek naj sprejmem idejo, da je stvarjenje vesolja Božja zasluga. Potem moram verjeti tudi, da je Bog vse kar je, vse vidno in nevidno. V bistvu je vse nekako Njegov genetski material. Lahko rečem, da sta se s prapokom materializirala Božji duh in Božja volja.

Simpatična teorija, pri kateri pa mi vseeno nekaj ne da miru. In sicer...

ZAKAJ ZA BOŽJO VOLJO SE IZ NJEGOVE VOLJE IN DUHA NI USTVARIL BOLJ PRIJAZEN SVET??

Za človeka, ki obvlada določeno področje, pravimo, da ima avtoriteto. Tak človek lahko zaradi in znanja svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pa pogosto gledamo tudi kot vir zlorabe oblasti, samovolje in slepe pokorščine.

V tem našem času,v  procesu očiščevanja naše duše in prenove le-te si lahko človek zunanjo avtoriteto pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Tu ne gre za plod razuma, ampak za notranjo duhovno življenjsko prakso. Vsi, ki so dosegli tako avtoretiteto, hodijo po poti notranje prenove. Tej duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenje in želje obvladali, ampak te postopno ugašajo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati.

Zelo težko ali celo nemogoče bi krajše in bolj jedrnato izrazili človeško dramo, kot to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61: » Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« Ja, v človeku se odigrava drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili.

Počivata skupaj na klopi, sta blizu drug drugega, eden bo umrl drugi bo živel. Človekovo dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Umrljivi je osebnost ( Miran), ki jo sestavljajo različne snovi in sile zemlje. Toda večni je božansko bitje, ki je v meni in tebi in je jedro resničnega človeka, ki pa počiva v umrljivem. V naši enkratni osebnosti delujejo nasprotne dvopolne sile zemeljske narave. In brez njih naša trenutna osebnost sploh ne bi mogla obstajati.

Vergil, ki je bil etruščanskega porekla, se je rodil leta 70 pr.n.št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi, kjer sta keltska in etruščanska kultura oblikovala sintezo. Med obema narodoma so bile ozke in globoke vezi, če posebaj na področju religije. Njuni voditelji so bili posvečeniki, pri Keltih Druidi in Druidinje, pri Etruščanih pa moški in ženske. Vergilovi mati je bilo ime Magia. Rimljani so imenovali Druide »Magi«. Magia se je prek jasnovidnih sanj pripravila na veliko poslanstvo svojega otroka. Vergilov oče je bil lončar.

Tudi Vergil je ustvarjal like, vendar ne lončene, ampak pesniške. Vergil pa nikakor ni bil preprost pesnik imenovali so ga«vates«. Ta označitev nam kaže na druitsko skupnost. Vates so imeli nalogo ukvarjati se v odmaknjenosti z magijo in znanostjo. In tako je živel in deloval Vergil, ki so ga zaradi njegovega čistega, preprostega načina življenja imenovali tudi deviški. Vergil, vates, videc in prerok je sredi rimskega naroda oznanjal nekaj povsem novega, revolucionarnega!

Kaj je to notranja tišina?
Na vsak način v prvi vrsti nima nič s tem, da koncentrirano zapreš in skleneš roki. To je drža in drža brez česa več ne pove nič. Notranjo tišino dosežemo, če se naši čutilni organi in nanje usmerjena zavest nič več ne postavlja v ospredje.

Zavest in čutilni organi so instrumenti, ki so v trenutku popolnoma prevzeti od ega, ker so tudi nastali iz telesa, iz narave. Če pa Ego nič več ne sili v ospredje, ampak z uporabo inteligence in s pobudo hrepenenja iskalca lahko popolnoma stopi nazaj, potem nastaja vedno več prostora za dušo.

Motnje depresivnega izvora
Ne morem mimo dejstva, da se mnogi posamezniki, tako odrasli kot najstniki in celo otroci okoli desetega ali enajstega leta starosti počutijo tako, kot da so v depresiji. Sama sicer nisem kompetentna in ne izšolana za strokovnjaka na področju depresije, a nekaj znanja in predvsem izkušenj se je v teh letih že nabralo, da lahko svetujem, kako ublažiti simptome depresije ali jo celo premagati. In ne, ne predpisujem nobenih antidepresivov.

Kot sem nekje zasledila, je lahko 10.000 korakov na dan enakovrednih enemu odmerku močnih antidepresivov. Verjetno že vsi vemo, da hoja v naravi res izjemno pomaga k zvišanju dobrega počutja, lažje premagujemo notranje stiske, tesnobo in strahove, ki nas sicer pogosto ovijejo v svoje zanke, iz katerih se včasih res težko izvijemo.

Izjemno pomembno se je zavedati, da se naše misli in besede spreminjajo v doživetja. Bodimo pozorne na svoje miselne in besedne vzorce, da bomo lahko oblikovale svoje življenje, kot si želimo. Otožno lahko rečemo: “Oh, ko bi le lahko….” Toda to niso besede in misli, ki bi iz naših želja ustvarjale resničnost.

Nasprotno, vizualiziramo najslabše. Premišljamo o vseh negativnih mislih, ki jih že poznamo, in se potem sprašujemo, zakaj se življenje ne obrne tako, kot bi želele.

Duhovnih izkušenj se ne da znastveno pojasniti.
Vse do Jezusovega časa so obstajale duhovne šole Misterijev, n.pr. v stari Grčiji v Eleuzini in Delfih, kjer so kot varuha misterijev častili Orfeja in Apolona, v Perziji, kjer so še živele misli Zaratustre, v Egiptu in prednji Aziji, kjer so bile šole misterijev povezane z imeni Attis ali Oziris, predvsem pa v starem Izraelu.

V stari zavezi najdemo namige o tem, kjer je pisano o Nazarencih, o Bogu posvečenih ljudeh, kot sta n.pr. Simson ali Gideon; pa tudi preroki so o misterijih veliko vedeli, saj so nenehno opozarjali, naj bi zunanje rituale razumeli kot notranje duhovne procese, k naj bi posameznika ali ljudstvo povezalo z Bogom.

Vsak dan 10 minut širite Ljubezen srca v svet

Boginja Svobode (iz sporočila dne 15. maj 2020)

”Glede na zaostrene razmere v zunanjem svetu, spodbujam vsakogar od vas, da vsak dan okoli poldneva posveti 10 minut svojega časa ter izliva in širi Ljubezen svojega srca v svet.
(Če kdo zaradi dnevnih obveznosti ne more opoldne, naj to naredi tekom dneva, ko utegne. In če kdo težko najde 10 minut naenkrat, lahko to naredi tudi dvakrat po 5 minut.)

~

Tisti, ki vodijo družbo, ki vodijo svet, nam vsiljujejo svoja pravila, svoje zakone ki ustrezajo njihovim apetitom po moči, po prevladi, po kapitalu (pod pretvezo, da delajo najboljše za vse nas). Večina ljudi pa je nezadovoljnih ker vrednote takšne družbe niso naše vrednote, vrednote posameznikov.

Ves čas nas vodijo in skrbijo zato, da ne prepoznamo svojih potencialov, da ne prepoznamo svojega bistva. V njihovem planu je da smo nezadovoljni, da nas je strah, da nas skrbi, da se jezimo,… Takšne nas lahko vodijo, kot »ovce«. Vsa ta stanja strahu, jeze, skrbi so značilnosti razuma, ki se ga lahko manipulira. Takšna stanja umetno ustvarjajo, da lahko dosežejo karkoli želijo.

»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32). Kaj je resnica, o kateri nam govori evangelij? In kako ta resnica izgleda? Od kar pomnimo se vsak bori za svojo resnico in vsak za svojo svobodo.

Iz naše pretekle in pol pretekle ter svetovne zgodovine je jasno, da se je za resnico in za svobodo treba boriti. Vsakdo med nami vsaj enkrat v svojem življenju na zemlji odkrije, da ne more čisto zares svobodno govoriti in delovati, tako kot bi sam želel. Če globlje premišljujemo, spoznamo, da pravzaprav nihče nima pojma, od kot človek in človeštvo prihaja in kam gre. Ta uvid se doseže največkrat po dolgi poti notranjih in zunanjih bojev. In tudi pot do resnice ter svobode je prav tako v znamenju meča.

Ljudje mi včasih rečejo, ampak a res misliš, da je v vseh situacijah dobro spustiti ego, ali ni včasih boljše, da udariš po mizi, si trmast in dosežeš svoje? Kako me bo kdo spoštoval, če se bom vedno umikal in se prijazno nasmejal? Ali s tem ne dajem potuhe drugim, da potem vedno dosežejo svoje, medtem, ko jaz izpadem butlček, ki ga drugi nadvladajo? Ali je to res vedno koristno?

Moj odgovor je: Vedno! Kako bi lahko bilo to, da smo v stanju notranjega miru, nekoristno za nas?

Dostikrat me kdo vpraša, kaj so me naučili menihi Burme. Menihi? Bolj nune. Menihi so bili na drugem koncu meditacijskega centra. No, ko sem že pomislila, da bi lahko kar živela v tistem čudovitem občutku miru, sproščenosti, brezskrbnosti, v meditacijah in opazovanje narave … Sem po mesecu dni ugotovila, da kar rada pogledam kakšnega moškega, tako da – kariera nune mi je hitro splavala po vodi.

Kaj so me naučile? Uf, ogromno … Ves čas govorijo o tem, da moraš imeti pravilen pogled. Torej živeti pravilno. Kaj je pravilno?

Mnogi, ki sem jih srečal v svojem življenju so mi dejali, da njihovo življenje nima pravega smisla. Nekateri so mi zatrjevali, da ga nima smisla iskati, da ga ni?! Nekateri ga res niso našli, danes jih ni več na tem svetu, nekateri so ostali, vendar njihovo življenje še naprej ostaja prazno-brez smisla, čeprav so navzven uspešni.

V življenju naključja ni. Tega dejstva se mi ljudje na Zemlji premalo zavedamo. Vse se dogaja po nekem načrtu, po nekom , ki upravlja s človeško zgodovino. Ne obstoja usoda, to pomeni ne obstoja vnaprejšnja določenost vseh dogodkov, ne obstoja nek železni zakon kateri bi odrejal dogodke, ampak obstoja sredi trdnih naravnih zakonov svobodna volja človeka in Stvarnika.

Obstajajo mnoga pričevanja v vseh verstvih sveta o čudežnih ozdravitvah in rešitvah, ki so se zgodile s posredovanjem Angelov.

Mati Marija * nam sporoča, da Legije Angelov čakajo na naš Klic. Čeprav so že mnogi Angeli prisotni v atmosferi Zemlje, jih še mnogo več čaka v Velikem Središčnem Soncu, da pridejo.

A za to potrebujejo naše Klice oz. povabilo.

Pripravljeni so, da nam pomagajo, ko jih z vero in Ljubeznijo pokličemo in pričakujemo.

"V času polne lune v juniju več kot 300.000 ljudi roma v sveto mesto kakšnih 5.500 metrov visoko v zasneženih Andih. Praznik je povezan s pojavom ozvezdja Plejad na nebu, ki je pomembno astronomsko dejstvo, za Zemljo pa življenjsko važen energetski dogodek. Ogromen tok energij povezuje naš planet z zvezdami in zaradi tega dejstva se združi vsa ta množica ljudi v duhovnem razpoloženju.

Moderna znanost potrjuje dejstvo, da so energije sonca življenjskega pomena za življenje na Zemlji. Vendar je videti, da ni zmožna razumeti, da takšni tokovi energij dosegajo naš mali planet od vsepovsod. Na nas vplivajo energije planetov in sončnih sistemov okrog nas. V človeškem telesu kroženje krvi povezuje in oživlja vse dele; prav tako v vesolju energetsko kroženje oživlja in povezuje planete in sisteme."

Vera je gotovst o vsemogočnosti Boga in človeka. Gotovost o tem, da bo človek dosegel božansko življenje. Odrešenje je lestev, ki sega od človekovega srca do srca Boga.

Sestavljajo jo trije klini: prvi je vera, ko človek misli, da je morebiti, kar misli. Naslednja je vera, ko človek ve, da je nekaj resnica. Uresničenje pa je zadnja stopnja, in to je človek sam, ki je (postal) resnica. Domnevanje se razblini v veri, ki je vednost, ta pa uresničenje; in človek je odrešen, ko je dosegel božansko življenje, ko sta on in Bog eno.
( Levi:" Blagovest človeštva za Vodnarjevo dobo,").

Piše: Štefan Rozman v novih Misterijih, www.misteriji.si

Človek je lahko telesno živ, duhovno pa stoodstotno mrtev
Pravijo: »Vera brez del je mrtva.« Ko pa vprašam, kakšna je vera z deli, ne dobim odgovora, ampak naletim na zid molka. Pa naj bo to duhovnik ali škof, da o kardinalih in papežu niti ne govorim. Zanima me samo, kakšna dela je imel rimski stotnik, da je Jezus pohvalil njegovo vero.

Mogoče je bil vzoren vojak, ki na vojaških pohodih ni ubijal, ampak se je držal v ozadju, ki je ljubil in spoštoval barbarske narode. Počasi mi ta mantra »vera brez del je mrtva« uničuje še tisti kanček usmiljenja, za katerega mislim, da ga imam. A kaj v resnici pomeni, da je vera brez dela mrtva?