Piše: Lea Ošabnik v reviji Karmaplus

Ko se človek duhovno prebuja in ozavešča svoje osebnostne vzorce in omejitve, prej ali slej pride do točke, ko preseže svoj osebnostni jaz in se njegova zavest zlije s poljem čiste zavesti, ki ne pozna omejitev, kakršne pozna naša človeška osebnost, ampak preprosto je, obstaja, ne presoja ničesar, samo žari v vsej svoji svetlobi in brezpogojno sprejema vse, kar obstaja.

Ko človek na svoji poti raste, dozoreva, se v tem procesu sreča z vsemi vidiki svoje osebnosti, od katerih so nekateri koristni in podpirajo njegov razvoj, nekateri pa ga lahko ovirajo pri sproščenem, svobodnem, spontanem izražanju sebe v življenju.

Kaj je to notranja tišina?
Na vsak način v prvi vrsti nima nič s tem, da koncentrirano zapreš in skleneš roki. To je drža in drža brez česa več ne pove nič. Notranjo tišino dosežemo, če se naši čutilni organi in nanje usmerjena zavest nič več ne postavlja v ospredje.

Zavest in čutilni organi so instrumenti, ki so v trenutku popolnoma prevzeti od ega, ker so tudi nastali iz telesa, iz narave. Če pa Ego nič več ne sili v ospredje, ampak z uporabo inteligence in s pobudo hrepenenja iskalca lahko popolnoma stopi nazaj, potem nastaja vedno več prostora za dušo.

Motnje depresivnega izvora
Ne morem mimo dejstva, da se mnogi posamezniki, tako odrasli kot najstniki in celo otroci okoli desetega ali enajstega leta starosti počutijo tako, kot da so v depresiji. Sama sicer nisem kompetentna in ne izšolana za strokovnjaka na področju depresije, a nekaj znanja in predvsem izkušenj se je v teh letih že nabralo, da lahko svetujem, kako ublažiti simptome depresije ali jo celo premagati. In ne, ne predpisujem nobenih antidepresivov.

Kot sem nekje zasledila, je lahko 10.000 korakov na dan enakovrednih enemu odmerku močnih antidepresivov. Verjetno že vsi vemo, da hoja v naravi res izjemno pomaga k zvišanju dobrega počutja, lažje premagujemo notranje stiske, tesnobo in strahove, ki nas sicer pogosto ovijejo v svoje zanke, iz katerih se včasih res težko izvijemo.

Prisotnost ljubezni nas notranje polni. V naših srcih prižiga plamen, ki nas sili, da si jo še bolj želimo in potrebujemo. Omogoča nam, da se počutimo srečne, cele, zadovoljne, varne in gotove, ter nam nudi možnost, da se lahko bolje seznanimo s tem, kdo v resnici smo. Ko želimo doseči nekaj, do česar nam je veliko, si navadno prizadevamo priti do cilja po najkrajši poti, uporabljamo sredstva, ki nas bodo zanesljivo popeljala tja, kamor smo namenjeni.

V ljubezenski govorici pogosto slišimo »ti si mi vse na svetu« ali »ti si moje življenje« itn. Situacija, ko ljubimec niti ne misli resno, ko samo ponavlja ritualne fraze, katerih polnega smisla se niti ne zaveda, govori tisto kar godi ušesom drugega.

Izjemno pomembno se je zavedati, da se naše misli in besede spreminjajo v doživetja. Bodimo pozorne na svoje miselne in besedne vzorce, da bomo lahko oblikovale svoje življenje, kot si želimo. Otožno lahko rečemo: “Oh, ko bi le lahko….” Toda to niso besede in misli, ki bi iz naših želja ustvarjale resničnost.

Nasprotno, vizualiziramo najslabše. Premišljamo o vseh negativnih mislih, ki jih že poznamo, in se potem sprašujemo, zakaj se življenje ne obrne tako, kot bi želele.

Duhovnih izkušenj se ne da znastveno pojasniti.
Vse do Jezusovega časa so obstajale duhovne šole Misterijev, n.pr. v stari Grčiji v Eleuzini in Delfih, kjer so kot varuha misterijev častili Orfeja in Apolona, v Perziji, kjer so še živele misli Zaratustre, v Egiptu in prednji Aziji, kjer so bile šole misterijev povezane z imeni Attis ali Oziris, predvsem pa v starem Izraelu.

V stari zavezi najdemo namige o tem, kjer je pisano o Nazarencih, o Bogu posvečenih ljudeh, kot sta n.pr. Simson ali Gideon; pa tudi preroki so o misterijih veliko vedeli, saj so nenehno opozarjali, naj bi zunanje rituale razumeli kot notranje duhovne procese, k naj bi posameznika ali ljudstvo povezalo z Bogom.

Vsak dan 10 minut širite Ljubezen srca v svet

Boginja Svobode (iz sporočila dne 15. maj 2020)

”Glede na zaostrene razmere v zunanjem svetu, spodbujam vsakogar od vas, da vsak dan okoli poldneva posveti 10 minut svojega časa ter izliva in širi Ljubezen svojega srca v svet.
(Če kdo zaradi dnevnih obveznosti ne more opoldne, naj to naredi tekom dneva, ko utegne. In če kdo težko najde 10 minut naenkrat, lahko to naredi tudi dvakrat po 5 minut.)

~

Tisti, ki vodijo družbo, ki vodijo svet, nam vsiljujejo svoja pravila, svoje zakone ki ustrezajo njihovim apetitom po moči, po prevladi, po kapitalu (pod pretvezo, da delajo najboljše za vse nas). Večina ljudi pa je nezadovoljnih ker vrednote takšne družbe niso naše vrednote, vrednote posameznikov.

Ves čas nas vodijo in skrbijo zato, da ne prepoznamo svojih potencialov, da ne prepoznamo svojega bistva. V njihovem planu je da smo nezadovoljni, da nas je strah, da nas skrbi, da se jezimo,… Takšne nas lahko vodijo, kot »ovce«. Vsa ta stanja strahu, jeze, skrbi so značilnosti razuma, ki se ga lahko manipulira. Takšna stanja umetno ustvarjajo, da lahko dosežejo karkoli želijo.

»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32). Kaj je resnica, o kateri nam govori evangelij? In kako ta resnica izgleda? Od kar pomnimo se vsak bori za svojo resnico in vsak za svojo svobodo.

Iz naše pretekle in pol pretekle ter svetovne zgodovine je jasno, da se je za resnico in za svobodo treba boriti. Vsakdo med nami vsaj enkrat v svojem življenju na zemlji odkrije, da ne more čisto zares svobodno govoriti in delovati, tako kot bi sam želel. Če globlje premišljujemo, spoznamo, da pravzaprav nihče nima pojma, od kot človek in človeštvo prihaja in kam gre. Ta uvid se doseže največkrat po dolgi poti notranjih in zunanjih bojev. In tudi pot do resnice ter svobode je prav tako v znamenju meča.

Lepo pozdravljeni kreatorji in kreatorke!

Tokrat bi se rada navezala na nekaj kar zelo pogosto opažam pri duhovni rasti in iskanju resnice, tako pri sebi, kot pri drugih. Namreč, na poti raziskovanja in želji po čim večjem znanju in razumevanju, nas lahko hitro zanese, da mrzlično osvajamo nova in nova znanja, spreminjamo poglede in prepričanja, pozabljamo pa, da je potrebno vse to, kar smo se na novo naučili, tudi prakticirati oz. uporabiti.

Nekoč sem naletela na pregovor »modrost je uporabljeno znanje«. Če na novo pridobljenih znanj ne prakticiramo, so to samo nove informacije, ki jih nalagamo in nimajo nikakršne teže.

Ljudje mi včasih rečejo, ampak a res misliš, da je v vseh situacijah dobro spustiti ego, ali ni včasih boljše, da udariš po mizi, si trmast in dosežeš svoje? Kako me bo kdo spoštoval, če se bom vedno umikal in se prijazno nasmejal? Ali s tem ne dajem potuhe drugim, da potem vedno dosežejo svoje, medtem, ko jaz izpadem butlček, ki ga drugi nadvladajo? Ali je to res vedno koristno?

Moj odgovor je: Vedno! Kako bi lahko bilo to, da smo v stanju notranjega miru, nekoristno za nas?

Dostikrat me kdo vpraša, kaj so me naučili menihi Burme. Menihi? Bolj nune. Menihi so bili na drugem koncu meditacijskega centra. No, ko sem že pomislila, da bi lahko kar živela v tistem čudovitem občutku miru, sproščenosti, brezskrbnosti, v meditacijah in opazovanje narave … Sem po mesecu dni ugotovila, da kar rada pogledam kakšnega moškega, tako da – kariera nune mi je hitro splavala po vodi.

Kaj so me naučile? Uf, ogromno … Ves čas govorijo o tem, da moraš imeti pravilen pogled. Torej živeti pravilno. Kaj je pravilno?

Mnogi, ki sem jih srečal v svojem življenju so mi dejali, da njihovo življenje nima pravega smisla. Nekateri so mi zatrjevali, da ga nima smisla iskati, da ga ni?! Nekateri ga res niso našli, danes jih ni več na tem svetu, nekateri so ostali, vendar njihovo življenje še naprej ostaja prazno-brez smisla, čeprav so navzven uspešni.

V življenju naključja ni. Tega dejstva se mi ljudje na Zemlji premalo zavedamo. Vse se dogaja po nekem načrtu, po nekom , ki upravlja s človeško zgodovino. Ne obstoja usoda, to pomeni ne obstoja vnaprejšnja določenost vseh dogodkov, ne obstoja nek železni zakon kateri bi odrejal dogodke, ampak obstoja sredi trdnih naravnih zakonov svobodna volja človeka in Stvarnika.

Obstajajo mnoga pričevanja v vseh verstvih sveta o čudežnih ozdravitvah in rešitvah, ki so se zgodile s posredovanjem Angelov.

Mati Marija * nam sporoča, da Legije Angelov čakajo na naš Klic. Čeprav so že mnogi Angeli prisotni v atmosferi Zemlje, jih še mnogo več čaka v Velikem Središčnem Soncu, da pridejo.

A za to potrebujejo naše Klice oz. povabilo.

Pripravljeni so, da nam pomagajo, ko jih z vero in Ljubeznijo pokličemo in pričakujemo.

"V času polne lune v juniju več kot 300.000 ljudi roma v sveto mesto kakšnih 5.500 metrov visoko v zasneženih Andih. Praznik je povezan s pojavom ozvezdja Plejad na nebu, ki je pomembno astronomsko dejstvo, za Zemljo pa življenjsko važen energetski dogodek. Ogromen tok energij povezuje naš planet z zvezdami in zaradi tega dejstva se združi vsa ta množica ljudi v duhovnem razpoloženju.

Moderna znanost potrjuje dejstvo, da so energije sonca življenjskega pomena za življenje na Zemlji. Vendar je videti, da ni zmožna razumeti, da takšni tokovi energij dosegajo naš mali planet od vsepovsod. Na nas vplivajo energije planetov in sončnih sistemov okrog nas. V človeškem telesu kroženje krvi povezuje in oživlja vse dele; prav tako v vesolju energetsko kroženje oživlja in povezuje planete in sisteme."

Vera je gotovst o vsemogočnosti Boga in človeka. Gotovost o tem, da bo človek dosegel božansko življenje. Odrešenje je lestev, ki sega od človekovega srca do srca Boga.

Sestavljajo jo trije klini: prvi je vera, ko človek misli, da je morebiti, kar misli. Naslednja je vera, ko človek ve, da je nekaj resnica. Uresničenje pa je zadnja stopnja, in to je človek sam, ki je (postal) resnica. Domnevanje se razblini v veri, ki je vednost, ta pa uresničenje; in človek je odrešen, ko je dosegel božansko življenje, ko sta on in Bog eno.
( Levi:" Blagovest človeštva za Vodnarjevo dobo,").

Piše: Štefan Rozman v novih Misterijih, www.misteriji.si

Človek je lahko telesno živ, duhovno pa stoodstotno mrtev
Pravijo: »Vera brez del je mrtva.« Ko pa vprašam, kakšna je vera z deli, ne dobim odgovora, ampak naletim na zid molka. Pa naj bo to duhovnik ali škof, da o kardinalih in papežu niti ne govorim. Zanima me samo, kakšna dela je imel rimski stotnik, da je Jezus pohvalil njegovo vero.

Mogoče je bil vzoren vojak, ki na vojaških pohodih ni ubijal, ampak se je držal v ozadju, ki je ljubil in spoštoval barbarske narode. Počasi mi ta mantra »vera brez del je mrtva« uničuje še tisti kanček usmiljenja, za katerega mislim, da ga imam. A kaj v resnici pomeni, da je vera brez dela mrtva?

Za duhovnega iskalca je zelo pomembno, da z odprtimi očmi stoji v življenju in dobro spozna, kje se trenutno nahajamo v tem svetu. Kajti kolikor je to mogoče jasna določitev mesta lokacije je že velik korak v smer osvoboditve in ozdravitve.
Kdor v sebi zmore prinesti svetlobo v temo, ta objektivno zazna in ima za to potreben duhovni pogum, da se postavi k življenjskim dejstvom, ne da bi jih presojal in spreminjal. Zato se vrnimo nazaj na današnjo življenjsko situacijo in raziščimo nekaj žgočih vprašanj iščočega človeštva.

Priložnosti za širitev zavesti
Velik del človeštva je nezaveden zato lahko trdi oklep ega razbije in prisili k predaji le mejna situacija v obliki neke velike nesreče, drastične spremembe, strašne izgube, smrt in podobno. Takrat se ves svet zruši in izgubi smisel. Egoistični um, tvorec tega sveta, se ob tem sesuje. Ob tem lahko iz pepela starega sveta vstane nov svet. Lahko pa se odpor še naprej povečuje in življenje pretvarja v pekel.

Mejne situacije so pripeljale do mnogih čudes. Ko so ljudje sprejeli navidez nesprejemljivo, so postali sposobni stopiti v stanje milosti, v katerem se zgodi osvoboditev preteklosti. Seveda tisto, kar odpre pot do čudeža, ni mejna situacija temveč dejanje predaje.

Pot je pomembnejša od cilja
»Kako« je pomembnejše kot »kaj«. Posvetite več pozornosti procesu kot rezultatu. Če sprejmete sedanji trenutek, izgine vse nezadovoljstvo, napetosti se razblinejo, pojavi se radost in lahkotnost. Ne ukvarjajte se s plodovi svojega dela; preprosto posvetite pozornost samemu delu. Plodovi bodo prišli sami od sebe.

Ko prisilna težnja za begom od sedanjega trenutka v prihodnost ugasne, se božanska radost zlije v vse kar počnete. Niste več odvisni od prihodnosti, ki naj bi prinesla zadovoljitev.Rezultati vas sploh ne skrbijo več, kajti niti uspeh, niti neuspeh ne moreta spremeniti vašega notranjega stanja povezanosti z Izvorom. Najdete življenje, ki leži pod vašim življenjskim položajem.

Obstaja le sedanji trenutek
Odpor sedanjemu trenutku, kot kolektivna anomalija, je notranje povezan z izgubo zavesti o povezanosti z Izvorom (Bogom), in to je osnova dehumanizacije industrijske civilizacije.Freud ni dojel, kje je koren problemov. Ta kolektivna anomalija je ustvarila zelo nesrečno in skrajno nasilno civilizacijo, ki je postala grožnja ne le sami sebi temveč življenju na celotnem planetu.

Sedanji trenutek je najdragocenejša stvar, ki obstaja. In hkrati edina stvar. Predstavlja vse, kar obstaja. Večna sedanjost je prostor, v okviru katerega se odkriva celotno vaše življenje, edini dejavnik, ki se ne spreminja.

Uporaba negativnosti
Ego misli, da z negativnostjo lahko doseže, kar želi - da pritegne želeno stanje in uniči tisto, ki mu ni po volji. A to ne deluje. Namesto da bi pritegnila želeno stanje, negativnost preprečuje njegov nastanek. Namesto, da bi uničila negativno stanje, ga negativnost vzdržuje. Edina njena »koristna« funkcija je, da vzdržuje in jača ego.

Ko se poistovetite z neko obliko negativnosti, je ne boste želeli zapustiti in na neki globoki ravni ne želite pozitivne spremembe. Ta bi pripeljala v nevarnost vašo identiteto, identiteto razžaljene in jezne osebe. Zato ignorirate, oporekate in sabotirate tisto pozitivno v vašem življenju. To je paradoks.

Trpljenje
Trpljenje je posledica konflikta. Konflikta med tistim, kar se je zgodilo in med tem, kar um meni, da bi se moralo zgoditi. A um je zelo neveden in se pogosto moti. Vse trpljenje je torej ustvarjeno s strani ega in zanj je zaslužno upiranje. Če se krčevito držite in ustvarjate odpor, to pomeni, da se ne želite prepustiti življenjskemu toku in zato morate trpeti.

Trpljenja nikoli ne ustvarja situacija, v kateri ste se znašli. Trpljenje ustvarja vaš odpor proti tistemu, kar je. A tistega, kar je, nima smisla zanikati. Če ne morete sprejeti zunanjega stanja, sprejmite notranje stanje: ne upirajte se bolečini. Dopustite ji, da je tu. Predajte se ji kot tudi strahu, obupu ali kaki drugi obliki trpljenja. Bodite ji priča, a je miselno ne označujte. Objemite jo. Potem boste videli, kako se ob predaji globoko trpljenje pretvori v globok mir.