Kdo med nami ni nikoli občutil žela osamljenosti, pa čeprav smo lahko obdani s prijatelji in družino? Mislim, da se to dogaja zato, kerobstaja nekaj, kar dela vsakega posameznika za povsem ločenega od vsakega drugega, vsakega za popolnoma-samo-po-sebi ločeno osebo, ki mora potovati po poti življenja s samo-zagonom.

Vendar pa je človek po naravi družaben in instinktivno čuti potrebo po medsebojnem opogumljanju, spodbudi in pomoči. Zato obstaja to protislovje: individualno obstaja ločenost, in nihče ne more misliti ali videti ali se odzivati za drugega. Mi ne moremo doseči dejanske istovetnosti s komer koli drugim, ne glede na to, kako močna je naša želja po tolažbi in podpori.

Začeti se moramo zanašati nase, kajti le tedaj lahko uspemo uporabiti to, kar nam drugi ponujajo kot svojo izkušnjo. Nekdo vam lahko pripoveduje o okusni novi jedi, ki jo je užil, vendar pa je vi ne morete oceniti, če je ne okusite sami. Lahko berete o nekem dejanju prijaznosti, vendar pa ne morete razumeti narave izkušnje, če niste naredili iste stvari. Prijatelj lahko cel teden poskuša, da bi vas naučil umetnosti metanja žabic preko površine jezera, vendar pa vas ne more naučiti, če se ne podredite učenju. Nikoli nič ne more biti narejeno za nas, v tem smislu, da bi nekaj prejeli, ne da bi nek del naše zavesti omogočil dotok. Otroka se ne “uči” hoditi. Njegovo vrojeno vedenje o tej spretnosti je vgrajeno v njegovo instinktivno zaupanje v spretnost pokončne hoje, v pripadajočo pravico človeštva.

Tisti zelo človeški vidik nas samih je tisti, ki čuti osamljenost - senčno žalost, ki izhaja iz premajhnega razumevanja dejanskega notranjega človeka. Osamljenost je proizvod negotovosti; negotovost pa se poraja iz samo-zanikanja resničnega mesta notranjega človeka v vzorcu življenja in rasti. Je čutenje izključenosti, ne-pripadnosti, to pa je utvara. Kajti skozi vsakega človeka teče zlata nit božanskosti, ki vsakemu podarja isto duhovno osnovo. Človeštvo je zato neločljiva celota. V jedru smo vsi eno. Zato smo individualno odgovorni za celoto, pri čemer medsebojna pomoč postane zakon Narave.

Osamljenost je potratna zadeva, saj ni realistična. Samost lahko postane konstruktivna stvar, saj vsakemu podarja svobodo, da uporabi svoje energije v skladu s svojo lastno mero in težo stremljenja. Na ta način lahko človek poskusi izpolniti svojo odgovornost do celote.

Alice Comerford

Prevod: Anton Rozman

Vir: www.teozofija.info/