Ko se nekaj ne dogaja pred našim pragom se nas ne tiče.. zelo redko se sploh zavemo kaj se dogaja z našimi sosedi. Kaj šele, da bi svoje prepire opravljali v javnosti tam se to ne spodobi. Za zaprtimi vrati pa marsikje pretepanje, nespoštovanje, ali pač samo odmik iz realnosti z prekomernim uživanjem alkohola, tišino, zamoti nas televizija, računalnik, in druge dejavnosti.. namesto pogovora imamo 1001 izgovor kako smo zaposleni... do stopnje kjer nam vsakodneven pogovor postane neprijeten, nenavaden dogodek, ko mogoče za uro ali dve zmanjka elektrike pa še takrat ne vemo kam bi sami s sabo.

Ne nikakor niso vse družine takšne.
Mogoče pa sem samo jaz blagoslovljena s sosedi, ki me obkrožajo in živim v najbolj kruti soseski.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Dokler je srce na pravem mestu, celo strokovnjaki priznavajo, da poštenost ni vedno brezpogojna. "Ni vam treba povedati prav vse resnice, če veste, da bo to prizadelo partnerja, ali pa gre za nekaj, česar ne more spremeniti," pravi Marion Solomon, terapevtka iz Los Angelesa in avtorica knjige Nasloni se name.

Ali občutite kdaj sovraštvo? Ni lahko razmišljati o tem negativnem čustvu. Če sovražiš ali če spoznaš, da te sovražijo drugi, je nadvse boleče. Sovraštvo je lahko tudi izraz ljubezni. To je hrepenenje, ki izbruhne, da bi vas raztrgalo in uničilo. Če te moči ljubezni ne znamo pravilno urediti, bo to naše življenje opustošilo.

Bi radi ta občutek v vaši podzavesti izbrisali? Treba si je vzeti trenutek zase, zapreti oči in globoko zadihati. Morate se zavedati, da vse to sovraštvo, ki ga čutite v sebi ne bo nič spremenilo, s tem ko se sovražite oz. ko sovražite druge, delate škodo samo sebi in ne drugim. V kolikor ljubezen kot najmogočnejše čustvo manjka, oz. če je prisotna le deloma in če dela razlike, potem nam bo padlo vse iz rok in na nobenem področju ne bomo uspeli. Če v sebi nosimo ljubezen, bomo vse ljudi obravnavali kot prijatelje.

Ko sem danes razmišljal o tem, kako površno ljudje živimo, sem v srcu občutil težo in žalost. Ker me je žalost tiščala, sem jo moral izliti na papir. In že ko sem pisal, sem si zaželel, da bi vrstice, ki sledijo podelil z vami.

Zdi se mi, da življenje, ki ga živi večina ljudi, ni človeka vredno življenje. Vse preveč je nesmiselnega nasilja, egoizma, manipulacij, žalosti, brezciljnosti, trpljenja ... Razlog za tako stanje je po mojem mnenju samo eden. Kronično pomanjkanje ljubezni.

Piše: Sonja A. Mrak v novi številki Karme plus

Vsako zatajevanje čustev lahko pripelje do krčenja mišic, posledice pa se pokažejo kot razne psihosomatske bolezni. Čustva nosijo velikansko energijo glede na intenzivnost čutenja, zato je bolje, da jih pokažete in izrazite na čimbolj zdrav način, kot pa da bi jih skrivali ali zadrževali. Če vas nekaj pritiska k tlom, to obvezno povejte ali pokažite.

Psihologi nedvoumno priporočajo, da jokajte, če ste žalostni, smejte se in veselite se v življenju, če le občutite radost v srcu, nikoli pa ne pozabite prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki vam jasno pove vse o vaših čustvih. Zdravniki in drugi strokovnjaki navajajo številne raziskave, ki so potrdile, da ima kar 95 % bolezni v našem življenju psihosomatski izvor.

Ste se že spraševali kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na: telesno, duševno, duhovno…? Ste žeslišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?

Individualna svoboda
Mogoče je lažja pot do spoznanja pojma svobode, če pomislimo na to kaj svoboda ni oziroma ko le ta manjka. V prvi vrsti sem lahko telesno svoboden a hkrati ujetnik lastnih misli. Lahko pa mi je telesno odvzeta svoboda in sem duševno osvobojen. Ali še bolj kompleksno pomanjkanje svobode zajeto v citatu: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni.« (Johann Wolfgang von Goethe)

Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Tako notranji kritik pridobi veliko moč in premaga bojevnika v nas!

Kako se razvije notranji kritik?
Notranji kritik se razvije iz najzgodnejših izkušenj v našem življenju. Način, kako danes ravnamo s seboj, kdaj se kritiziramo, kako to počnemo in iz kakšnega razloga, je v veliki meri odvisen od tega, kako so nas obravnavali naši starši. Skozi vse otroštvo so nas učili, katero vedenje je sprejemljivo, katero je nevarno, katero je nemoralno, katero je ljubeče in katero nadležno.

Piše: mag. Katarina Kesič Dimic, prof. defektologije v Vivi www.viva.si

LANA IMA DISLEKSIJO, NINO JE NEMIREN. PA KAJ?!
OBA STA LAHKO MOJA PRIJATELJA

Mojca je prišla iz šole zaskrbljena. Hodila je v peti razred in bila je izredno občutljiva za stiske svojih vrstnikov. Njeno sošolko Lano so danes sošolci spravili v jok. Želela ji je pomagati, vendar ni vedela, kaj naj stori.

Lana
Kadar je brala, so črke pred njo zaplesale v spiralo in izginjale pred njenimi očmi. Besede so skakale, včasih ni niti vedela, na katerem koncu besede mora začeti brati. Manjše ko so bile črke, hitreje se je vse odvijalo. Če je bilo besedilo zelo drobno, včasih sploh ni videla posameznih besed in črk, ampak le črne črte. Najlažje je brala velike tiskane črke, toda v petem razredu niso več brali besedil s takimi črkami.
(iz slikanice Kamaroni s parabajzovo omako)

Prepiranje v resni zvezi ali v zakonu ni nič groznega, dokler se to ne stopnjuje in stopnjuje do točke, kjer se zdi, da ni več izhoda.

Nemogoče je biti v vezi, kjer ni prepira. Vsi tisti, ki pravijo, da se s partnerjem nikoli ne skregajo, lažejo ali pa enostavno nočejo priznati, da so mali prepirčki resnični. Zelo redko se zgodi, da bi se pari stranjali o čisto vsem. Če se vsake toliko časa skregate s partnerjem, ni to nič hudega. Če pa so prepiri vedno bolj pogosti in resni ter če vas prepiri preveč obremenjujejo, je čas za razmislek.

Čeprav je tujka, se beseda asertivnost vedno pogosteje uporablja - tudi pri nas. Ko začnemo pri sebi razvijati asertivnost, to pozitivno vpliva na več stvari: na odnose z drugimi ljudmi, na naše počutje, samospoštovanje, sprejemanje sebe ter na našo samozavest in občutek lastne vrednosti.

Beseda asertivnost etimološko izvira iz latinske besede asserere, kar pomeni trditi. Angleži uporabljajo izraz assertive, kar pomeni trdilen, jasno izrečen, oblasten, samozavesten, nepopustljiv. Tako piše v slovarjih, a se mi zdi, da je prevod glede na lastnosti asertivnih ljudi, nekoliko pomanjkljiv. Asertiven človek se zaveda svojih občutkov, interesov in potreb ter jih zna jasno izraziti, vendar tako, da pri tem upošteva druge in njihove potrebe; zna se postaviti za svoje pravice tako, da ne tepta pravic drugih ljudi; sposoben je poiskati kompromise, ko pride do konflikta ipd. To pa pomeni, da se asertiven človek zna tudi vživeti v druge. Asertivnost je potemtakem izraz odločnosti, nepopustljivosti in samozavesti (to je del, ki je izpostavljen v slovarjih), vendar tudi sočutnosti in odprtosti za potrebe, interese in omejitve drugih ljudi.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

UPORNIK BREZ RAZLOGA?
Tako. Za vami so naporna leta nočnega vstajanja, hranjenja, otroških bolezni, bolniških dopustov, dragega vrtca, prvih šolskih dni. Iz malčka je, zdi se, kot da čez noč, zrasel najstnik, in če ste mislili, da so pred vami mirnejši časi, ste se ušteli. Čakajo vas korenite spremembe ter neizogibni (družinski) konflikti; temu se preprosto ne morete izogniti.

Toda najstniška leta nikoli ne bodo tako naporna za vas kot za njihovega glavnega "akterja". Stisnite torej zobe in mu pomagajte odrasti v zrelega in odgovornega človeka. Pa čeprav se vam to zaradi njegovega nemogočega obnašanja zdi – nemogoče.

Ni človeka, ki v svojem življenju ne bi pridobil določenih navad. Ima jih vsakdo med nami – tako tiste zaželene kot tudi manj zaželene, tiste, katerih se zavedamo, in tiste, ki jih morda nikoli ne bomo ozavestili. Ravno zato, ker so tako prisotne, se nam zdijo neizogibne, in če nas ne motijo, nanje niti nismo pozorni.

Toda v navadah se skriva moč, ki lahko v veliki meri vpliva na kakovost našega življenja. Navade lahko postanejo breme, ki ga mukotrpno nosimo skozi življenje, breme, ki nam preprečuje, da bi zaživeli kot svobodno in ustvarjalno človeško bitje.

Pred dnevi sem od moje dobre prijateljice Fanike po e-pošti dobil čudovito misel, ki je danes tudi naslov članka. Odločil sem se, da se razpišem na temo »Čudovit si, tak kot si, z vsemi dodatki.« 

Morda se boste vprašali: »Zakaj pa z vsemi dodatki?« Odgovor je preprost – ker se ravno zaradi različnih »dodatkov«, ki so prisotni v našem življenju, najbolj sekiramo, smo živčni, raztreseni in nas je strah. Dodatki so lahko trenutno finančno stanje, večletno iskanje zaposlitve, zdravstvene težave, partnerski odnosi ... itd. Vsak ima kakšno področje v življenju, zaradi katerega trenutno ni čisto pomirjen s seboj.

Pozdravljen dragi bralec. Če ti življenje teče kot po maslu, da imaš mir v duši in da si ponosen nase, tebi ni treba brati tega pisanja. Če bo pa tisti, ki se mu kje kaj zatika, našel med vrsticami kako iskrico, lučko, bom vesela zanj in zase, ker vam to pišem.

Vem, da si že velikokrat prebral te vrstice: o spremembi…, o notranjem otroku, o biti tukaj in zdaj… Sama moram priznati, da neštetokrat. Mislila sem, da jih razumem, ampak jih nisem.  Ali jih vi razumete? Ali imate ob tem, ko jih »razumete« svoj notranji mir, ali drvite še vedno naprej po isti poti, z morda malce drugačnimi vzponi in padci ali z drugimi igralci, ali ste si izbrali drugo bolezen…?

Ko se začnemo zavedati kako so vse minljive stvari nezadostne, da zapolnijo neskončno praznino v nas oziroma, da so le te zgolj začasna mašila, ki ne delujejo na dolgi rok, se začne nek poseben notranji proces.
Bolj ko smo nezadovoljni s tem kar je, bolj močno si želimo nečesa kar bi prineslo trajno izpolnitev.

V kolikor smo premalo nezadovoljni in premalo radovedni, premalo strastni, se bomo v procesu iskanja ujeli v mnoge svetleče prevare lastnega omejenega razuma. V takem primeru se bomo zadovoljili z eno od mnogih oblik samoprevar kot so:

Kaj smemo ali ne smemo delati, kaj in kako moramo narediti, da je dobro oz. uspešno, kaj moramo znati, kje moramo biti v nekem času in koliko časa temu nameniti, da smo zadovoljni mi in ljudje okoli nas. S kom in kako, kaj je dobro ali slabo....in še bi lahko naštevala. V letih življenja nam je dano, priučeno, povzeto in nadgrajeno v našem umu vse, kar danes živimo.

Stara sem 41 let in danes se sprašujem, kako sem lahko živela toliko let v neki zgodbi, ki pravzaprav ni bila moja. Tako težko je bilo odložiti vse napačne in moteče predstave za srečno in mirno življenje na poti do sebe. Vedno več bolezni, težavnih odnosov z ljudmi, " smole " in občutka,da mi bo polomilo hrbet mi je po večnem iskanju čudežne tehnike za " počutiti se bolje " le prineslo trčenje same s seboj. In , seveda, neizogibno vprašanje na poti do sebe .....KAKŠNA JAZ PRAVZAPRAV SEM !

Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

Odnos, ki temelji na zaupanju, ni samoumeven, treba ga je graditi in pri tem predvsem veliko komunicirati. Vsakdo ve, kaj mu ustreza in kaj ne – to mora ves čas deliti s partnerjem. Vsak par se mora kdaj tudi skregati, saj se spoznava tudi prek prepiranja. Bolj ko se partnerja poznata, lažje gradita nekaj skupnega, poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. »Partnerja si morata povedati, kaj je komu od njiju všeč in kaj ne, zatem pa skupaj iskati rešitve.

Prav to nenehno ozaveščanje, ta odkrita komunikacija, pa v naših odnosih največkrat manjka. Komunikacija je zdravilo, ki nam ga je podarila mati narava, vendar ga ne znamo uporabljati.« Že več kot deset let se ukvarjate s terapijami, povezanimi z nezvestobo in odnosi. O tem ste napisali dve knjigi, zdaj pripravljate tretjo, na to temo ste doktorirali. Nekateri vam pravijo kar specialistka za varanje …
Zveni grozno, kajne? (smeh) Tega res ne maram, saj gre za preozko gledanje...

“Saj jih poznate – vznemirljivi, vendar nezanesljivi ljubimci, skrbni partnerji, ki vas zaprejo v kletko svojega ljubosumja, pretirano dramatični prijatelji, ki uporabljajo čustva bolj učinkovito, kot teroristi kalašnikove, zahtevni starši, ki jim prav v ničemer ne morete ugoditi, manipulativni sodelavci, zaradi katerih se ves čas ozirate čez ramo, in šefi z gigantskimi egi.

Na vas prežijo na ulici, v pisarnah, na internetu ali celo v vašem domu. S svojim šarmom, talentom, skrbnostjo, vznemirljivostjo ali karizmo si najprej pridobijo vaše zaupanje in vas nato povsem izpijejo.”

»Če ti rečem, da te ljubim, ali te lahko obdržim za vedno?« – je nekaj, kar sem prebrala in se zamislila. Zmeraj smo le sami svoji. Nikomur ne pripadamo bolj, kot si sami to dopuščamo. Ljubljene osebe nimamo – se ji samo dajemo in dobimo, kar nam želi dajati. In če česa nimamo, tega tudi ne moremo obdržati. Nima torej smisla gojiti ljubosumje in žalost, ker niso zadoščena neka naša nerealna pričakovanja.

Partnerski odnos je vseživljenjsko učenje, kako živeti skupaj. A ko ne gre več, ko ni več mogoče verjeti, zaupati, notranje rasti, ali se celo izogniti taki ali drugačni vrsti negiranja, nasilja … je odhod neizbežen.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Kaj vas je osrečilo danes? Objem partnerja, otroški nasmeh, zahvala brezdomca, ki ste mu poklonili evro? Ali pa ste nenehno nezadovoljni, ker ste prepričani, da je sreča samoumevna, celo naša pravica, pa kar niste srečni? Sreča je nekaj, po čemer stremi večina ljudi. Vemo, da je sreča nekaj, kar naj bi nam pripadalo – tako rekoč naša pravica. In ni ga človeka, ki ga to notranje hrepenenje ne bi gnalo, da bi jo dosegel, poiskal, si jo prilastil … Zdi se, da nam nenehno uhaja in da je nikoli ni dovolj.

Kot potrjujejo raziskave – in tudi naše izkušnje – je dolgoročno ne prinašajo ne denar ne partnerji ne otroci ne poklic ne materialne dobrine ne naključne ugodne priložnosti. Je torej sreča stvar usode, na voljo le nekaterim izbrancem s srečnimi geni? Ne. Sreča je dosegljiva vsem, vendar – tako kot vse, v čemer bi radi blesteli – zahteva svojo šolo.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ali poslušanje vetra, ptičjega petja in žuborenja potočka ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Ko je taka energija enkrat prebujena, se spoznavanje samega sebe samodejno začne.
To je edino kar te lahko prebudi iz tisočletnega spanca in nekakšne samohipnoze, iz suženjstva mehanskih vzorcev in predstav, iz sveta misli

Dragi popotniki. Koliko časa na naši poti namenimo smehu in radosti. Če odkrito pogledamo v svoja srca, ugotovimo, da vsekakor premalo. Za to nam je vedno na voljo morje izgovorov, največkrat pa krivimo vse druge dejavnike, razen nas samih. Le redkokateri izmed nas si to krivdo naprti na svoj hrbet. Res je, da se nekateri srečujete z zares velikimi težavami a četudi vam vaš položaj ne dovoljuje smeha in radosti, si jo lahko priborite.

Tako kot je del nas jok in bolečina, mora biti tudi smeh in radost, kajti brazgotine, ki nam jih zapušča bolečina, moramo zaceliti z radostjo. Vsako jutro nosi v sebi radost in smeh ter jezo in bolečino. V veliki meri je od nas odvisno, kateri vrednoti bomo odprli svoja srca.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Človeška rasa na poti v duhovno zrelost (6): Spopadanje s spolno usmerjenostjo
Večina ljudi se popolnoma istoveti s svojim spolom, na ravni duše pa nimamo spola; smo čudovita povezava moških in ženskih energij. Preden se inkarniramo, si modro in z ljubeznijo do sebe in tistih, ki bodo živeli z nami, izberemo določen spol, saj vemo, da bo ta izkušnja najboljša za našo in njihovo evolucijo.

Duše, ki so si izbrale heteroseksualnost, se ne bojujejo s svojo spolno usmerjenostjo in je ne postavljajo pod vprašaj, saj družba heteroseksualce na splošno ne sodi in ne diskriminira. Čeprav je družba naredila že precej korakov v sprejemanju različnih načinov, na katere ljudje izražajo spolnost, se homoseksualce obravnava zelo drugače od tistih, ki to niso. Denimo, lezbični ali gejevski zakon v veliki večini držav še vedno ni uzakonjen.