Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Otrok-Stars-Disleksija-Sprejemanje

Vloga staršev in učiteljev pri sprejemanje drugačnosti med otroki petek, 14. avgust 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: mag. Katarina Kesič Dimic, prof. defektologije v Vivi www.viva.si LANA IMA DISLEKSIJO, NINO JE NEMIREN. PA KAJ?! OBA STA LAHKO MOJA PRIJATELJA Mojca je prišla iz šole zaskrbljena. Hodila je v peti razred in bila je izredno občutljiva za stiske svojih vrstnikov. Njeno sošolko Lano so danes sošolci spravili v jok. Želela ji je pomagati, vendar ni vedela, kaj naj stori. Lana Kadar je brala, so črke pred njo zaplesale v spiralo in izginjale pred njenimi očmi. Besede so skakale, včasih ni niti vedela, na katerem koncu besede mora začeti brati. Manjše ko so bile črke, hitreje se je vse odvijalo. Če je bilo besedilo zelo drobno, včasih sploh ni videla posameznih besed in črk, ampak le črne črte. Najlažje je brala velike tiskane črke, toda v petem razredu niso več brali besedil s takimi črkami. (iz slikanice Kamaroni s parabajzovo omako) Lana ima namreč disleksijo. To pomeni, da ima težave z branjem in s pisanjem. Nekateri sošolci se iz nje norčujejo. Ker bere zelo zatikajoče, nekateri mislijo, da je neumna. Beseda disleksija je znana že veliko ljudem, vendar le redki poznajo resnične težave otrok, mladostnikov in odraslih z disleksijo. Marsikdo meni, da v odrasli dobi težave izginejo. Nekateri so prepričani, da gre za modni larifari, ki si ga izmišljajo vzgojno nemočni starši. Spet tretji so mnenja, da se vsakdo lahko nauči dobro brati, če v to vloži dovolj truda, časa in volje. Tokrat ne bomo pisali prav o disleksiji in vzrokih zanjo, saj smo v Vivi pred leti o tem objavili obširen članek. Posvetili se bomo neprijetnim dogodkom, do katerih med našimi otroki v šolah prihaja zato, ker ne poznajo drugačnosti in posebnosti svojih vrstnikov. V šoli je najlažje preživeti, če si v zlatem povprečju. V zlati sredini si najmanj opazen in najmanj moteč. Tisti, ki kakorkoli štrlijo iz tega povprečja, imajo pogosto težave. Nino Sošolci me ne marajo, učiteljice me imajo stalno na piki, starša pa sta že skoraj obupala nad mano in mojim učenjem. Teste vedno pišem slabo, ker se ne morem skoncentrirati. Kar naprej me nekaj moti. Slišim, kako ropotajo luči. Moti me tiktakanje ure. Smrdi mi učiteljičin parfum. Praska me etiketa na majici. Gledam skozi okno, kako se ljudje sprehajajo s kužki, jaz pa moram sedeti pri miru. Najraje bi tudi jaz stekel ven iz šole v park in sedel na gugalnico, a moram žal poslušati učiteljico. (iz slikanice Nino in Adi HoDko) Nino težko sedi pri miru in s svojim vstajanjem moti pouk. Rad ponagaja sošolcem, jim skrije kak pripomoček ali zvezek. Zaradi tega ima vse manj prijateljev. Globoko v sebi trpi. Tako kot vsi drugi bi rad imel prijatelje, zato to poskuša doseči na nove, vendar vedno neuspešne načine. Ne ve, kako bi si pridobil prijatelja. Tudi ADHD – motnje pozornosti s hiperaktivnostjo – je že kar znana kratica, vendar jo žal pogosto poznamo le z enega zornega kota. Pomeni le otroka, ki je v razredu izredno moteč. Sošolci! Oba, Lana in Nino, potrebujeta pomoč, vodstvo izkušene strokovne odrasle osebe. Toda pomoči ne potrebujeta le onadva. Ni dovolj, da Lano in Nina odpeljemo iz razreda, jima zagotovimo individualne ure s strokovnjakom in čakamo, da se bo problem rešil. Lana in Nino se bosta po tej uri vrnila v razred, med sošolce, znova bosta skušala vzpostaviti svojo vlogo v razredu in gojiti prijateljske stike. Lani in Ninu bomo najbolje pomagali s tem, da bomo o njunih posebnostih govorili z njunimi sošolci. Vloga učitelja je pri tem vsekakor neizmerno pomembna in vplivna, vendar ne smemo zanemariti vloge staršev, ki lahko svoje otroke že od malega v različnih življenjskih situacijah učijo sprejemati drugačnost. Starši! Otroci se vzorcev sprejemanja (in oblikovanja predsodkov) učijo pri svojih bližnjih. V prednajstniškem obdobju so to starši (in bližnji sorodniki) ter učitelji (vzgojitelji). Družine, ki veliko časa namenijo pogovorom o drugačnosti, ki ne poznajo tabujev, vzgajajo osebo, ki bo pozneje v življenju sprejemala napake, hibe, posebnosti in drugačnosti tako pri drugih ljudeh kot tudi pri sebi. Učitelji! V razredu je podobno. Če učitelj učenca z neko posebnostjo ne izpostavlja in ima do njega korekten odnos, bodo njegovo vedenje prevzeli tudi učenčevi sošolci. Če pa učitelj v odnosu do učenca s posebnostjo čuti strah, zadržanost, neprijetne občutke in podobno, se bo takšno vedenje preneslo na ves razred. To lahko potrdim na osnovi lastnih izkušenj. Skoraj neverjetno je opazovati, kako so lahko učenci pri enem učitelju nestrpni do sošolca z učnimi težavami, že naslednje leto pa se njihovo vedenje v samo nekaj mesecih spremeni, saj novi učitelj s svojim vedenjem nanje prenaša popolnoma nove, drugačne informacije. Otroci zelo dobro razbirajo telesno govorico odraslih, kar pomeni, da jih ne moremo pretentati zgolj z besedami, ampak sta pomembna tudi naše vedenje in ravnanje. Pogovor, pogovor … na štiri oči Nestrpnost (in tudi strpnost) izvira od tistih, ki vzgajamo otroke. Tako v vlogi staršev kot v vlogi vzgojiteljev, učiteljev in drugih mentorjev. Pogosto pozabljamo na težo kakovostnega pogovora. Z otroki se je treba pogosto pogovarjati. Pa ne tako na hitro in mimogrede, med kuhanjem kosila, pač pa na štiri ali več oči in brez motečih dejavnikov. Otrokom je treba razlagati in brati zgodbe, prek katerih spoznavajo druge svetove, druga življenja, druge poti. Otroci so odprti za vse možnosti – odrasli smo tisti, ki jim zaradi svojih predsodkov zastiramo možnost drugačnih pogledov. Postavimo jih v podobno vlogo Otroci bodo najlažje razumeli težave vrstnikov, če jih bomo postavili v podobno vlogo. • Disleksijo bodo lažje razumeli, če bodo morali po nareku pisati z nedominantno roko (s tisto, ki je sicer ne uporabljajo za pisanje). • Otroka z invalidnostjo jim lahko približamo s preizkušanjem invalidskega vozička, ki naj ga vozijo po klančinah in mimo ovir. Z lepilnim trakom jim prelepimo obe nogi skupaj in jim naročimo, naj tako pridejo do določenega cilja. • Za razumevanje slepote jim zavežemo oči in ponudimo žoganje z zvenečo žogo (izdelamo jo lahko sami, tako da večji kraguljček zavijemo v časopisni papir in ob pomoči lepilnega traku oblikujemo žogo). • Gluhoto jim predstavimo s krajšim nemim filmom (dialog med igralcema) iz katerega morajo razbrati vsebino (slovenski film, brez zvoka), ali pa naj ob pomoči pantomime povedo sporočila. • Težave z nemirnostjo in pozornostjo bolje razumejo, če jim tedaj, ko so pri delu, predvajamo zelo glasno glasbo s slabo naravnano frekvenco radijske postaje, poleg tega pa še prižigamo in ugašamo luči. Obstaja mnogo načinov, kako jim lahko predstavite počutje druge osebe. Seveda se ne bodo počutili popolnoma tako kot posameznik z določeno težavo, vsekakor pa bodo veliko previdnejši pri uporabi žaljivk, ki so žal pogoste. S takimi dejavnostmi razvijamo tudi empatijo. Usmiljenje? NE! Nočem vam sporočiti, da bi se morale osebe s posebnimi potrebami vašim otrokom smiliti. Tega tudi same ne bi želele – rade bi bile le zgolj del skupine, ki jih obdaja. Del skupnosti, ki bi razumela, da včasih potrebujejo drugačne pripomočke ali več časa. Najpomembneje pa je, da si, tako kot njihovi vrstniki, želijo imeti prijatelje. Kajti prav vsi smo posebni, čeprav ne mislimo tako. Razlikujemo se že po okusu za hrano, velikosti nog, glasbenem okusu in podobno, pa tega nikoli nikomur ne očitamo. Ko si razširimo obzorje, vedno ugotovimo, da smo postali strpnejši, pa naj gre za potovanje v novo deželo ali nakup novega avta. Vse novo je sprva tako drugačno, že kmalu pa postane del nas, del našega vsakdana. Nestrpnost (in tudi strpnost) izvira od tistih, ki vzgajamo otroke: staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Otroci so odprti za vse možnosti – odrasli smo tisti, ki jim zaradi svojih predsodkov zastiramo možnost drugačnih pogledov. Z Vivine nočne omarice KAJ JE DISLEKSIJA IN KAJ JE ADHD KAMARONI Z PARABAJZOVO OMAKO Odlična zgodba o punčki z disleksijo občutljivo posnema naš vsakdan, ki se ga niti ne zavedamo. Lana ima težave pri branju in pisanju. Je bistra, in vendar ne dosega tako visokih ocen kot njeni sošolci. Zgodba o Lani bo odprla pot lažjemu razumevanju otrok s podobnimi težavami. Knjiga je napisana z namenom, da vsi, ki nimamo disleksije, naposled doumemo tiste, ki jo imajo. Potrebujemo samo nekaj znanja in srčnosti, pa bo šlo … Naj pade tabu, da je disleksija bolezen. KER NI. Besedilo izpod peresa Katarine Kesič Dimic, ilustracije Andreja Panič NINO IN ADI HoDko Slikanica opisuje vsakodnevno življenje nemirnega dečka. Med nami jih je veliko, učiteljice imajo pogosto občutek, da nalašč nagajajo, starši pa z njimi veliko časa presedijo pri učenju. Knjigico namenjamo vsem, da bomo lažje razumeli svoje nemirne otroke, njihove težave, pa tudi dobroto in veliko srčnost. Besedilo je napisala specialna pedagoginja Katarina Kesič Dimic, mlada Taja Sever pa je s svojimi ilustracijami odlično upodobila tega nemirnega fantka. Vivini bralci lahko obe slikanici naročijo na e-naslovu info@alba2000.si, pri čemer so upravičeni do 10 % popusta in brezplačne poštnine. Ne pozabite dodati, da ste oglas za slikanici prebrali v VIVI. Dodatne informacije najdete na spletnem naslovu www.alba2000.si. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog