Ko sem danes razmišljal o tem, kako površno ljudje živimo, sem v srcu občutil težo in žalost. Ker me je žalost tiščala, sem jo moral izliti na papir. In že ko sem pisal, sem si zaželel, da bi vrstice, ki sledijo podelil z vami.

Zdi se mi, da življenje, ki ga živi večina ljudi, ni človeka vredno življenje. Vse preveč je nesmiselnega nasilja, egoizma, manipulacij, žalosti, brezciljnosti, trpljenja ... Razlog za tako stanje je po mojem mnenju samo eden. Kronično pomanjkanje ljubezni.

Spominjam se dne pred skoraj sedmimi leti, ko je odšel moj oče. Sedel sem v sobi poleg njegovega telesa, ki se je počasi ohlajalo, ker ga je življenje zapustilo. Ob slovesu z očetom sem se jasno zavedal, da je to konec najine skupne poti. Skupaj sva preživela lep kos življenja in če odmislim občasne napetosti, ki so sestavni del odnosov med starši in otroci, najini odnosi niso bili slabi. Toda šele zdaj, ko je nepreklicno odšel, mi je postalo jasno, kako srčno rad sem ga imel, pa mu tega nikoli nisem povedal. In koliko je še tega, kar drug drugemu nisva dala, pa bi lahko. Če bi le bila bolj v stiku z življenjem, ki bije v človeških srcih, bi vedela, da se ključ, ki odpira vrata v srečno in zares izpolnjeno življenje, skriva v delitvi - v dajanju in prejemanju. Šele ob slovesu z očetom sem uvidel, kako dragoceno je življenje, ki si ga delimo. Žal je tako, da ljudje začnemo zares ceniti stvari šele, ko jih izgubimo. Ob tem spoznanju me je prešinilo še eno. Ni potrebno da se to, kar sva zamudila z očetom, zgodi tudi v odnosih z drugimi ljudmi, s katerimi delam in živim. Takrat sem se odločil, da bom postal bolj pozoren do drugih in da bom z njimi delil to, kar nosim v globinah svojega srca. Vendar pot od odločitve do uresničitve ni tako lahka, kot se mi je takrat zazdelo. Nenehno se je treba truditi in biti v stiku s svojim srcem. Zdaj vem, ker sem to že večkrat izkusil, da je moja ljubezen mogočna in globoka kot ocean, vendar ko nisem v stiku s srcem, je zelo krhka - kot lilija na nevihtni dan. Toda zaradi tega ne bom odnehal, ker je to, kar nosimo v srcih, vredno truda.

Zato, ljudje božji, ne bojte se bližine, odprite duri svojih src in podarite drug drugemu skrito lepoto življenja. Ker človeka vredno življenje živimo samo takrat, ko si to življenje zares delimo med seboj. Življenje v medsebojni delitvi je ključ do prave sreče. Ne gre samo za delitev materialnih dobrin, temveč tudi mnenj, veselja, ljubezni, žalosti, bolečine … Tisti hip, ko nekaj iskreno od srca dajemo, tudi prejemamo. In ko nekaj z iskreno hvaležnostjo prejemamo, tudi dajemo. Če smo iskreni, pomeni da smo odprti ali odkritosrčni. Takrat tok življenja steče v obe smeri. Zato je življenje v delitvi tako izpolnjujoče. Ker vsi prejemamo in vsi dajemo in vsi smo polni radosti in življenja. Za pravo daritev ljubezni sta potrebni ščepec dobre volje in obojestranska odprtost oziroma odkritosrčnost. Če dajete in imate občutek, da ničesar ne prejemate - ali ne dajete iskreno od srca ali pa tisti, ki mu dajete, ne sprejema vašega darila zares. Če zahtevate ali jemljete brez hvaležnosti, ničesar ne daste in prejetega ne morete zares zaužiti, ker niste odprti.

Ob pisanju teh vrstic se zaradi spoznanja, kako površno živimo, v mojem srcu skupaj prelivata žalost in upanje. Žalost, ker ob obilju ljubezni, ki jo nosimo v svojih srcih, pogosto živimo drug mimo drugega v okostenelih hrepenenjih, pričakovanjih in predstavah o ljubezni in sreči. Pri tem pa spregledamo, kako dragocen zaklad v sebi skrivajo osebe, s katerimi živimo. Ljudje smo podobni zaprtim školjkam, ki živijo v turobni sivini vsakdana in nimajo pojma, da v sebi skrivajo čudovite svetlobne bisere. Če bi zbrali pogum in se začeli odpirati, bi v naše življenje posijala luč pravega življenja in pogrela bi nas toplina prave ljubezni.

Brane Krapež
www.cdk.si/soutripanje