Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100801190911398

Življenje lahko tudi boli torek, 18. avgust 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Sonja A. Mrak v novi številki Karme plus Vsako zatajevanje čustev lahko pripelje do krčenja mišic, posledice pa se pokažejo kot razne psihosomatske bolezni. Čustva nosijo velikansko energijo glede na intenzivnost čutenja, zato je bolje, da jih pokažete in izrazite na čimbolj zdrav način, kot pa da bi jih skrivali ali zadrževali. Če vas nekaj pritiska k tlom, to obvezno povejte ali pokažite. Psihologi nedvoumno priporočajo, da jokajte, če ste žalostni, smejte se in veselite se v življenju, če le občutite radost v srcu, nikoli pa ne pozabite prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki vam jasno pove vse o vaših čustvih. Zdravniki in drugi strokovnjaki navajajo številne raziskave, ki so potrdile, da ima kar 95 % bolezni v našem življenju psihosomatski izvor. Naš organizem je sistem, ki predstavlja enotnost psihe in telesa, kar pomeni, da moramo vse življenje skrbeti za vzdrževanje ravnovesja obeh elementov. Če pride do rušenja ali delitve psihe in telesa, nastanejo številni zdravstveni simptomi in težave, ki se pokažejo v obliki kroničnih bolezni. Vedeti moramo, da "čustva tečejo v nas" oz. da se "življenje odvija znotraj nas", kar pomeni, da kakršno koli pometanje pod preprogo, zadrževanje ali trajno blokiranje čustev vodi k nastanku številne bolezni. STRES VODI V BOLEZEN Posebej se je treba zavedati, da je vsakdo pogojen s svojim značajem in drugimi osebnostnimi lastnostmi, ki tako določajo celoten psihološki profil osebnosti, ter da glede na ta profil izražamo določena čustvena stanja, skozi katera prehajamo. Vsakdo se torej vede in reagira primerno svoji naravi in v skladu s svojim temperamentom. Zato je izredno pomembno, da v sebi poiščemo dobre lastnosti, kakor tudi v odnosih z okolico in z osebami, ki so nam blizu. Npr. ne morete biti preveč impulzivni na način, ki moti odnose z drugimi ljudmi, po drugi strani pa v sebi tudi ni treba gojiti nezadovoljstva, solz, bolečine in trpljenja. Potrebno je vzpostaviti ravnovesje med skrajnostjo, ki bi ogrožala naš odnos z drugimi, po drugi strani pa je nedopustno ogrožati svoje zdravje zaradi porušenega psihološkega in  čustvenega ravnotežja. Svoja čustva moramo pravilno kanalizirati in odpirati nove poti resnični, naravni in globoki spontanosti pri izražanju iskrenih občutkov. Najpogostejše psihosomatske bolezni sodobnega človeka so: visok krvni pritisk, čir na želodcu ali dvanajstniku, motnje prehranjevanja in presnove, ulkusni kolitis, kronična obstruktivna bolezen pljuč, motnje spanja (spremljane z motečimi sanjami), razne avtoimune in srčne bolezni. Vzrok za nastanek teh bolezni lahko poiščemo v kroničnih stanjih stresa ter raznih mentalnih in čustvenih pritiskih, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Med vsemi temi boleznimi je najpogostejši čir na želodcu. Ko naš organizem ne more več amortizirati novega ali dodatnega stresa, pride do specifične reakcije, ki je v bistvu psihoimunobiološka in je kot skrajni izhod spremljana z okrepljenim izločanjem hormona stresa, ki deluje na želodec tako, da okrepi izločanje prebavnih sokov. Ti sokovi delujejo na sluznico želodca in sčasoma nastane razjeda. Poleg terapije z zdravili, ki jo predpišejo zdravniki, je potreben še obisk psihoterapevta, če naj bi odstranili tudi vzroke in ne samo posledic nastale bolezni. ENERGIJA NIKOLI NE IZGINE Številne raziskave so pokazale, da tiščanje čustev, zapiranje vase in na koncu depresija vplivajo na pojav določenih oblik raka, kot je pri moških recimo povečan pojav raka na prostati in črevesju, pri ženskah pa raka dojk in materničnega vratu. Psihosomatske bolezni so obramba pred sprejemanjem življenja, ki s seboj prinaša tudi določene težave, tveganja, neuspehe, izgube in popolno življenjsko realnost ter strah (beg, nesprejemanje) pred življenjskimi resnicami, ki se lahko odražajo na kakem organu našega telesa. Še posebno težko je soočanje z določenimi bolečimi resnicami, priznavanjem sebe ali drugih in sprejemanjem, da smo v nečem neuspešni, slabi ali nemočni. Človeški organizem ima različne mehanizme obrambe, med drugim tudi izgradnjo iluzij in beg pred problemi, saj je to osnovni princip zaščite, vendar pa nas tak način vodi k samozavajanju oziroma stran od rešitve problema. Prepoznavanje in sprejemanje težavnega stanja, kot tudi zavest o težavi kot taki, je angažiranje volje, da bi nekaj storili za premostitev in rešitev te težave. Zavest in delovanje v smeri reševanja problema je vedno jasno določen proces, nekateri procesi pa so dolgoročni in zelo boleči, odvisno od globine in temeljitosti nastale situacije. Ne glede na to, kako boleč je proces, saj so čustva večplastna, ga je mogoče preseči na dober, pozitiven in zdrav način. S samim prepoznavanjem problema in soočanjem z njim, v sebi osvobajamo "blokirano energijo", ki nima več destruktivnega delovanja na nas, saj s tem omogočamo pretok, kanaliziranje in neprekinjeno povečevanje pozitivne energije. Izredno pomembna je zavest o tem, da se energija nikoli ne izgine in se ne uniči, pač pa ima vedno svojo kvaliteto, svoj tok in smer, zato je v osnovi lahko afirmativna (pozitivna, izgrajujoča, zdravilna) ali destruktivna (negativna, rušilna). Ena od osnovnih resnic samospoznavanja je zavest o tem, da ima vsakdo od nas veliko več energije in moči, kot se tega zaveda, in kolikor bolj je situacija težka, slaba, boleča, črna, dramatična ali nemogoča, nas to ne sme odvrniti od pozitivne misli, da vedno obstaja način za rešitev take situacije. Z dovolj zavesti, volje in energije so rešljive tudi tiste "najbolj nemogoče situacije", včasih govorimo celo o "čudežih". Le-ti se ne dogajajo pogosto in vsem, ampak samo nekaterim in včasih. Vprašanje pa je seveda, komu in kdaj oziroma zakaj samo nekaterim … Na žalost imajo ljudje še vedno razne predsodke, primitivna stališča in strah pred psihoterapijo, ki je v bistvu delo na sebi. Tako je ena od osnovnih zablod stališče, da osebe s psihiatrično diagnozo izenačujemo z osebami, ki imajo razne psihološke težave. Tudi se dogaja - pogosteje, kot si morda mislimo -, da z nesprejemanjem svojih pravih, globokih in iskrenih čustev, spontanosti in življenja v različnih situacijah človek samega sebe obsodi na bolečino, trpljenje, žalost, na bolezen ali celo na smrt. Zato psihoterapija ponuja pot do ozaveščanja in pomaga spoznati, kako pravilno reagirati v določenih situacijah, spoznati, kdaj smo izgubili svojo spontanost v izražanju resničnih in iskrenih občutkov, kot tudi naučiti se izražanja svojih pravih in resničnih čustev, jih pravilno kanalizirati in izraziti oziroma jih pravilno deliti z drugimi. ZARADI NEIZKAZANE LJUBEZNI TRPI SRCE Pri osebah, ki svoj "trdni značaj" pokažejo tako, da ne jokajo in ne pokažejo bolečine ter solz, pride sčasoma do slabšega vida, težav s srcem ali sprememb krvnega pritiska. Krčenje mišic v grlu zaradi zadrževanja solz lahko pripelje do raka na grlu. Oseba, ki se ne more "pregristi" čez neko težavo v življenju, ima lahko velike težave z zobovjem in kariesom, če pa dolgo časa ne more "prebaviti" nekega problema ali situacije, ji preti čir na želodcu. Pri osebah, ki so skope pri izražanju čustev ali pa so stiskaške pri denarju, se pogosto pojavljajo hemoroidi. Zvišan krvni pritisk je pogosto posledica prikritega besa ali jeze, kar pa kasneje lahko pripelje tudi do sprememb pri hrbtenici. Strah, še posebej stalna prestrašenost, pomanjkanje občutka varnosti in razna anksiozna stanja pogosto blokirajo spontano dihanje, kar lahko privede do astme, bronhitisa in raznih alergij. Osebe, ki se neprestano nadzorujejo, da ne bi pokazale svojih iskrenih, globokih in resničnih čustev, svoje spontanosti in ljubezni, same sebe vodijo v smeri obolenja za katero od kardiovaskularnih bolezni. ZNAČAJ IN BOLEZNI Posamezni avtorji so prepričani, da igra osebnostni profil izjemno pomembno vlogo pri nastajanju psihosomatskih bolezni. Čeprav se to mnenje počasi opušča, še vedno lahko najemo v literaturi številne opise koronarne osebnosti ter hipertenzivne, ulkusne ali travmatofilne osebnosti. Ulkusni tip osebnosti ima številne predispozicije, da zboli za ulkusnim kolitisom, ker je pasiven, odvisen in vedno se nahaja v ozadju oziroma drugem planu, za razliko od koronarnega tipa osebnosti, ki je zelo aktiven in tip vodje ter nenehno izraža potrebo po tekmovanju in dokazovanju. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog