»Če ti rečem, da te ljubim, ali te lahko obdržim za vedno?« – je nekaj, kar sem prebrala in se zamislila. Zmeraj smo le sami svoji. Nikomur ne pripadamo bolj, kot si sami to dopuščamo. Ljubljene osebe nimamo – se ji samo dajemo in dobimo, kar nam želi dajati. In če česa nimamo, tega tudi ne moremo obdržati. Nima torej smisla gojiti ljubosumje in žalost, ker niso zadoščena neka naša nerealna pričakovanja.

Partnerski odnos je vseživljenjsko učenje, kako živeti skupaj. A ko ne gre več, ko ni več mogoče verjeti, zaupati, notranje rasti, ali se celo izogniti taki ali drugačni vrsti negiranja, nasilja … je odhod neizbežen.

Različna so prepričanja in pogledi posameznikov in okolice na prekinitve partnerstva, vsem pa je skupno to, da ljudje v okolici tako zelo radi ugotavljajo in sodijo, kdo je kaj storil narobe in kdo je kriv. Izhajajo iz prvotnega zunanjega videza, ki ga partnerske skupnosti (zakonske zveze ali »koruzniki«) kažejo navzven.

Zbrati pogum, prekiniti zvezo, oditi … Nihče ne ve, kakšen pogum je treba zbrati za to, koliko boli in kako je mogoče preživeti in po prestanih travmah še verjeti v ljubezen in v srečno partnersko zvezo. Če pa so z nami ob vsem tem še otroci, pa je to spet zgodba zase.

Ni mogoče kvalitetno živeti brez zavedanja, kako je izredno pomembno, ali živite, delate in delujete z ljudmi, ki vam omogočajo, da se razvijate! Prvi in najbolj iskreni prijatelji moramo biti mi samim sebi – pravo notranje bistvo je bistvo vsakega posameznika. In kolikokrat je prav naš Ego tisti, ki nas pravzaprav omejuje, ki nam ne dopušča videti širše, globlje … Kdo si ti, kdo je on, kdo so oni, da mi bodo govorili, mi solili pamet, živeli moje življenje …

Ozavestite svoje težave, izkušnje, bolečine in jih skušajte razrešiti. Izbira je zmeraj neizbežna: ali živeti polno življenje (torej oditi) ali životariti (in ostati) znotraj nečesa, kar je le še osušena lupina, ostanek nečesa lepega, polnega in bogatega, izpolnitev sanj, ki so se razblinile neznano kam, ko smo se zbudili ...

Na svoji poti življenja se srečujemo s svojimi pomanjkljivostmi, ranami, bolečinami in občutkom, kako lahko drugi rešijo naše težave ali pa, kako so drugi krivi za vse te rane ali razmere ali brazgotine, ki so v življenju nastajale. Pomembno je verjeti in se še kako zavedati, da so nam vsa stanja in izkušnje podarjena, dana na naše poti z namenom. Nima smisla presojati o pravičnosti! – Kaj kmalu se bo izkazalo, da je vse prav, dobro in pošteno.

Naše življenje se ne odvija enkrat prav in enkrat »neprav ali narobe«. Vse je del višjega načrta, ki nas vodi po, za nas zmeraj pravi, poti skozi preizkušnje in namene z razlogi, ki jih kdaj tudi ni mogoče realno opredeliti. Nič hudega! Prepustite se, duhovno rastite in se spodbujajte. Verjemite, da se vse dogaja z razlogom in v najvišje dobro vseh vpletenih, četudi kdaj tega ni mogoče vnaprej videti ali napovedati.

Zaupajte vase! Ne bodite žrtev! Prevzemite odgovornost zase! Verjemite, da skrb zase pomeni pravo ravnanje, saj s tem ostajate polni ljubezni do sebe in se zavedate sedanjega trenutka. 

Če pa vam bo vseeno kdaj pretežko, v mislih prosite za podporo, saj zmeraj dobimo na svojo pot kakšno pomoč: uho in ramo dobrih prijateljev, sproščujočo glasbo, lepe misli ali pa mantre – lahko tudi Gayatri mantro (ki jo imenujejo tudi: mati vseh manter). Obvarovala vas bo pred vsem zlim, razsvetlila vaše notranje bistvo, izboljšala vašo notranjo moč in moč govora ter odpravila temo nevednosti (kot pravi Sathya Sai Baba). 

Tanja Tomšič

Vir: www.mychi.si