Ste se že spraševali kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na: telesno, duševno, duhovno…? Ste žeslišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?
Individualna svoboda
Mogoče je lažja pot do spoznanja pojma svobode, če pomislimo na to kaj svoboda ni oziroma ko le ta manjka. V prvi vrsti sem lahko telesno svoboden a hkrati ujetnik lastnih misli. Lahko pa mi je telesno odvzeta svoboda in sem duševno osvobojen. Ali še bolj kompleksno pomanjkanje svobode zajeto v citatu: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni.« (Johann Wolfgang von Goethe)
Svoboda pa je lahko tudi časovno omejena. Saj smo lahko tudi začasni ujetniki življenjskih situacij (odnosi, služba…) in ko se odločimo, ali ko smo primorani izstopiti iz odnosa ali službe, ki nas je omejevala, občutimo neizmerno svobodo. Kar na enkrat pred nami stoji nešteto novih možnosti, o katerih se svobodno odločamo.
Ko je svoboda osebna, je v prvi vrsti povezana z osebnimi odločitvami, ki jih v življenju sprejemamo. Ali lahko postavimo osebno svobodo v področje življenjskega smisla in volje do življenja? Ker čutim, da ima moje življenje smisel se počutim svobodnega, ne glede na situacijo in odnos v katerem trenutno sem. Je potemtakem svoboda tudi samo-izpolnitev in je samozadostna?
Svoboda in dialog v odnosu
Na svetu nihče ne biva vedno sam zato se sprašujem: »Kako združiti svobodo drugega z mojo svobodo?« V odnosu med partnerji velikokrat trčimo ob drugačen pogled na pojem svobode. Mnogi se sprašujemo, kako ohranjati individualno svobodo ter se hkrati predati odnosu, ki bo trajen in ne omejevalen. V odnosu se moramo v prvi vrsti zavedati in spoštovati drugo osebo v vsej njeni drugačnosti. Vsak posameznik v zdravem odnosu hkrati nosi tudi osebno odgovornost do drugega. Odgovornost do drugega se kaže v tem, da smo do drugega iskreni in ubesedimo svoja čutenja.
Prej ali slej brez pogovora ne gre. Da je pogovor temelj za ohranjanje uspešnega odnosa, je bilo slišati že neštetokrat. Žal pa so včasih čustva premočna in takrat nas preplavi jeza in obup nad partnerjem. Jasno je, da v navalu čustev nismo pripravljeni za dialog. Za dialog morata biti pripravljena oba. Čas za partnerski dialoški pogovor naj bo, ko se čustva ohladijo, oziroma ko lahko čustva razumsko nadzorujemo. Dialog med partnerjema naj vsebuje predvsem svobodo v smislu, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje in čustva ter ga drugi med tem aktivno posluša, je prisoten.
V dialogu ohranjamo osebno svobodo in smo hkrati del polnega odnosa. Svoboda v dialogu ohranja posameznikovo svobodo izražanja in sočasno upošteva drugega, ga s tem ne omejuje, ga spoštuje in sprejema brez predsodkov.
Naj resnična ljubezen ne omejuje, ampak osvobaja!
Če je oko svobodno, lahko človek vidi. Če je srce svobodno, lahko človek ljubi. (Anthony de Mello)
Ste se že spraševali kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na: telesno, duševno, duhovno…? Ste žeslišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?
