Nesebično pomaganje drugim, ne rojeva zgolj toplega in puhastega občutka, ampak omogoča zdravo in daljše življenje. Ezoterična resnica, ki so jo začele podpirati tudi različne znanstvene struje.

“Znanstveniki so mnenja, da v nas obstaja sila, ki nas žene, da dajemo,” piše dr. Stephen Post v svoji knjigi Why Good Things Happen To Good People (Zakaj se dobre stvari zgodijo dobrim ljudem). Dr. Post navaja in dokazuje povezavo med opravljanjem dobrih dejanj ter dolgoživostjo.

Naraščajoče število znanstvenikov podpira njegove trditve s študijami, ki so pokazale, da se človeško telo krepi, če oseba izkazuje hvaležnost, radodarnost, itn.

V zadnjih časih velikokrat slišimo izraz prebujanje. Marsikdo, vsaj jaz, sem si včasih predstavljal to kot nekakšen preblisk, po katerem ti postane vse bolj jasno, razumljivo, kjer dobiš širši pogled na svet, kaj je zares pomembno, kaj ima resnično težo v našem bivanju itd.

Tudi takšna hipna prebujenja se seveda dogajajo. Vendar pa gre pri večini ljudi za postopno dviganje zavesti in to opažamo le postopoma, tako kot bi lupili čebulo, plast za plastjo. Prehajamo v neko bolj zavestno stanje. Vse bolj in bolj se začnemo spraševati o stvareh, ki nas obkrožajo v našem vsakdanu in spoznavamo, da nam realnost, v kateri živimo, ne ponuja vseh odgovorov oz. z danimi odgovori nismo več zadovoljni.

Vsi v življenju se vsaj enkrat soočimo s smrtjo nekoga bližnjega. Že mlada sem izgubila očeta, vsaj meni se zdi, da sem ga imela premalo časa zraven sebe. On je bil tisti, kateremu sem se stalno upirala, vendar je čutil, kakšen človek sem in me mirno dan za dnem učil, kar me je imel namen naučiti.

Čas beži, vse se spreminja..in minilo je 10 let..10 let od smrti človeka, za katerega nas še danes ustavljajo ljudje na cesti in se ga spominjajo, kot, da je živ. 10 let od smrti očeta, ata, prijatelja in neverjetnega podjetnika, kateremu ni bilo mar za denar, ampak za ljudi, s katerimi se je srečeval in kateri so sodelovali z njim. Prisluhnil je vsem, spregledal vse stiske in kar je bilo v njegovi moči, je delil.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Denar, (dobrega) zakona vladar
Resne zakonske težave povzročajo trije dejavniki: seks, sorodniki in denar. In prav zaradi zadnjega se pari najpogosteje prepirajo: skoraj 70 odstotkov se jih občasno ali redno spre zaradi denarja, finančni nesporazumi in iz njih izhajajoči problemi pa so vzrok približno 40 odstotkov ločitev, to pa je takoj za nezvestobo.

Vse odločitve v zakonu so namreč nekako povezane z denarjem - od nakupovanja (hiše, avtomobila, osnovnih življenjskih potrebščin ...) in varčevanja do zadolževanja. Koliko par zasluži, niti ni pomembno; pomembneje je, kako z denarjem eden, drugi ali pa oba upravljata. In predvsem to, da se zavedata, da so finančne težave in nestrinjanje nekaj povsem normalnega ter da denar sam po sebi ni osnova dobrega zakona, ampak pomemben dejavnik pri ustvarjanju slabega.

Tokrat pišem za moje bližnje, za prijatelje....., ki me vzpodbujajo a hkrati od mene želijo »program« . Hmmm to pa je zame izziv, velik izziv...Res nisem človek, ki bi se lahko držala programov, pravil, ki bi mi jih vsiljevali preko diet, družbe kot take, pa naj gre to za vegeterjance, vegane, presnojede, vsejede... Rada sem svobodna, vendar svoboda pomeni odgovornost. Znamo sprejeti odgovornost/svobodo in različnost, drugačnost?

Svoje poslanstvo vidim v tem, da učim pravilnega in zdravega prehranjevanja, ki se opira na antično kitajsko medicino, na tisočlentne izkušnje.... v poti, ki je zame prava. Je ta pot prava tudi zate? Ne vem, odločitev je samo tvoja. Ali si želiš spremembo v svojem življenju, si želiš svobodo, harmonijo, ravnovesje, vitalnsoti in vitkosti, zdravja...? Ali si želiš zopet samo nekega programa, diete...ki se jo boš držal nekaj časa..... potem kdo ve....

Smo v nekem obdobju, ko se ločitve dogajajo povsem blizu nas in to jih ni malo. Zakaj je temu tako, da zadnjih nekaj let razpadajo veze, predvsem take, ko imamo že otroke in bi morda bil čas, da se posvetimo partnerstvu in rasti, če smo bili prej preveč okupirani z vzgojo. Poraja se mi mnogo odgovorov. Kot sem pisala že v prejšnjih člankih, ključno se mi zdi, da smo vmes med vzgojo in delom izgubili stik s partnerjem.

Kasneje ga vzpostavimo le, če sta obe strani pripravljeni vložiti precej truda v obnovo odnosa. Zgodi pa se, da živimo eden mimo drugega in, ko pride čas, da se soočimo, ugotovimo, da nimamo več skupnih projektov, idej, niti želje po bližini. Zgodi se, da smo nekje vmes na poti rastli vsak v svojo smer, da smo se spremenili, predvsem pa z leti naložili v svoj prtljažnik ničkoliko majhnih zameric in jeze, ki so se sedaj razrastla in postala nepremostljiva razlika.

Anne Donath – življenje brez tehnike
Če potrebuje Anne Donath zvečer luč, seže v predal, v katerem ležijo vžigalice za sveče.
Če si želi poleti kaj skuhati, stopi pred hišna vrata, kjer je preprosto ognjišče, narejeno iz treh velikih kamnov, na katerem stoji lonec. Če želi priti iz spalnice v dnevno sobo in od tam v kuhinjo, se mora le enkrat obrniti, saj ima samo eno sobo.

Hiša Anne Donath je iz lesa in primernejše ime je koča, ki meri v dolžino in širino štiri korake. Pokrita je sicer z modernimi strešniki, kot je predvideno v zazidalnem načrtu na tem področju, kjer živijo ljudje v masivnih hišah in se vozijo z mercedesi. Imajo velike vrtove in ob sobotah kosijo travo, so premožni in zvečer gledajo Lepo je biti milijonar.

Predvidevam, da je že vsaj velika večina od nas slišala, da moramo živeti v trenutku, 'tukaj in zdaj', da moramo biti v življenju čim bolj prisotni ali navzoči. Prepričan pa sem, da imamo kar težave razumeti, kaj naj bi to zares pomenilo. Da bi to stanje zares spoznali, ga moramo najprej doseči in izkusiti. Dokler ga zares ne izkusimo so to le besede in težko dojamemo, da nekaj takega zares obstaja in je neprimerljivo bolj živo in resnično, skratka bolj budno stanje, kot ga večina pozna.

O tem lahko pišem, ker sem takšno stanje doživel leta 2009. Pri meni je to stanje intenzivno trajalo, žal, samo en dan, vendar ta dan sigurno ne bom nikoli pozabil, tudi če mi bo v prihodnosti kdaj uspelo to ponoviti in predvsem zadržati.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karmaplus

Pred vrati je zima z dolgimi nočmi in s kratkimi dnevi, z dežjem, snegom, ledom, meglo, "plundro" in pogostejšim turobnim razpoloženjem. Vendar ne za vse med nami! Smučarji so že začeli sezono. Otroci komaj čakajo, da bodo delali snežene može in druge figure, se sankali in drsali.

Pred nami pa so tudi prazniki, ko delamo načrte za prihajajoče leto in upamo, da bo boljše od poslavljajočega se. Vsak letni čas ima svoje prednosti in zima je v naravi čas počitka in nabiranja moči za novo življenje.

Sedim v kupeju vlaka, nasproti mene pa mlad parček, ki vseskozi skrbi za moje kratkočasje. Ugotavljam, da se niso časi prav nič spremenili. A ne z vidika ljubezni - te je bilo še najmanj opaziti, z vidika razmišljanja. Najmanj pol ure časa sta porabila za to -kako napolniti želodec ob 22.30, da se razume.. Nekako takole…

»Lahko ti spečem meso če hočeš! Mama mi ga je dala v potovalko za tebe!«
»Ne bom jedel mesa!« odgovori fantič še dokaj normalno.
»A ti spečem jajčka?« se mudi punci naprej.
»Ne! Tudi jajc ne bom!« odgovori brezvoljno.
»A ti spečem mladi krompir s čebulo? Zraven pa naredim še solato!« sili v njega.
»Pa kakšen krompir! Kaj ga imaš v potovalki?« se namršči.
»Ne, dragi! Kupila ga bova. V Dan in noč ga imajo!« se punčka navduši.
»Ajde. Potem mi pa speči ta tvoj krompir!« se končno strinja, da ima mir.

Piše: Anina Lidija Polajžer v novi številki Karme plus

Samski stan postaja dandanes vedno bolj pogosta praksa pravzaprav kar vseh generacij. Partnerstva so postala drugačna, vedno več ljudi je nezadovoljnih v svojih zvezah in nikakor ne moremo več mimo dejstva, da razpada vedno več dolgoletnih zvez, ki so nam na prvi pogled delovale popolne, sedaj pa posamezniki odkrito priznavajo, da so živeli le navidezno pravljico in da so globoko v sebi nesrečni.

Takšna nesrečna partnerstva so bila najverjetneje stalnica tudi pred časom, razlika je le v tem, da je pogum posameznikov po iskanju osebne sreče vedno večji in je tako danes vsakdo lažje odkrit tako do sebe kot tudi do bližnjih in do okolice.

Kaj bi se resnično zgodilo, če bi si človek, ki se non-stop bori, za eno samcato uro snel svojo masko, se osvobodil vseh svojih idej in predstav o tem, kaj je domnevno prav in pomislil na to, kaj je ljudem skupno in ne kaj jih ločuje. Šolski primer je naša slovenska politika.

H.P.Blavatsky ena od največjih ezoterikov piše v knjigi Glas tišine: "Razum je uničevalec resničnega". Kaj prazprav misli s tem? Je mar razum utelešenje zla? Naši zapleteni možgani človeku omogočajo, da prestreže astralni eter in razmišlja o stvareh.

Družbo in življenje ljudi znotraj družbe oblikujejo vrednote. Vrednote so razumske- npr. vsi ljudje smo enakopravni- in vitalno-čustvene – npr. življenje je borba. O vrednotah, ki izhajajo iz vitalno-čustvenega dela seveda ne razmišljamo.To so večinoma globoko zakoreninjeni občutki in čustva, impulzi in vzgibi, ki se jih ponavadi ne zavedamo ali pa le deloma, ki pa vseeno v največji meri poganjajo naše življenje.

Osnova tem nezavednim vitalno-čustvenim vzorcem je borba za preživetje, v kateri zmaga najmočnejši, ki smo jo podedovali od živalskega kraljestva in je v človeški preobleki postala bolj sofisticirana. Nismo več predatorji v fizičnem smislu (lev, ki za svoje preživetje ubija npr. antilope in se z njimi hrani), borimo pa se za svoj prostor pod soncem v čustvenem smislu (npr. ko si na račun sodelavcev zvišujemo ugled v službi).

Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.

S tem sicer nikakor ne preziram, omalovažujem ali podcenjujem teh tako imenovanih otipljivih, deloma preverljivih in izmerjlivih rezultatov človeške dejavnosti, prizadevanj in nenazadnje ukvarjanja z razvijanjem in negovanjem samo njemu lastnih talentov...

Biti starš zagotovo ni lahko. Še posebej zato, ker si nas večina staršev želi najboljše za svoje otroke. Toda kako vedeti, kaj otrok v resnici potrebuje? Kako vedeti, kaj resnično podpira otrokov razvoj? Ob vsej poplavi najrazličnejših informacij , ki jih dobimo bolj kot ne nekako mimo našega kritičnega uma in prepolnih urnikih, se je težko zavestno odločiti, kaj je najboljše za našega otroka.

Za zavestno presojanje in odločanje je namreč potrebna naša polna pozornost, naš čas in energija, ki pa jih investiramo v glavnem v službo, materialno blagostanje in družbeno mrežo, otroke pa vzgajamo po splošno sprejetih smernicah, ker pač 'to' tako je.

Ena najtežjih stvari je poslušati, biti zbran, biti pri stvari, ko nekdo govori. Človek je namreč zelo raztreseno bitje. Medtem, ko naj bi poslušal, mu rojijo po glavi razne misli, ideje, načrti in podobe. Če bi predavatelj ali sogovornik vprašal svojega poslušalca o čem teče beseda, bi mu ta le s težavo odgovoril. Poslušalčevo raztresenost  se lahko opazi tudi v njegovem odsotnem pogledu.

Druga težava poslušanja je nagnjenost k selektivnosti. Pomeni, da slišimo samo tisto, kar želimo slišati. Recimo da so to neke sorodne teme, ki nas zanimajo ali ideje, ki so nam blizu. Velikokrat iščemo pri drugem nekaj, kar bi potrdilo naše prepričanje.  Včasih poslušamo drugega, da bi našli pri njem kaj spornega, nepravilnega, kar bi mu mogli oporekati ali se celo zgražati.

V Niki se sprašujejo, kje je meja med ljubeznijo, vzgojo in popustljivostjo? Kako otroka ukrotiti in vzgojiti brez občutka slabe vesti? Kako otroku postaviti meje, ne da bi se ob tem bali, da nas ne bo imel več tako rad? »Lahko je biti pameten za drugega, ko pa gre za tvojega otroka, si v dilemi,« pravi večina staršev. O tem, kako v današnjem času, ko ni več navada otroke vzgajati s šibo in zmerljivkami, kljub temu doseči, da vas ta uboga, piše Jesper Juul v knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti?

»Obstaja delitev na družbene in osebne meje. Starši se obnje spotikajo 25 let, kolikor otroci živijo doma. Prvih šest, sedem let jih odkrivamo skoraj vsak dan. Potem sledi premor, ko pa otrok dopolni 12, 13 let, nastopi nov čas,« pravi Juul. Družbene meje so tiste, ki so v družbi okoli nas splošno sprejete. Odločiti se morate, katere izmed njih bodo veljale tudi med štirimi stenami vašega doma.

Piše: Vesna Godina v Vivi www.viva.si

Družina. Družine.
Da je družina vroča tema med Slovenci in Slovenkami, smo se lahko znova prepričali ob debatah, povezanih z novim družinskim zakonikom. Enako smo se lahko prepričali tudi, da je družina izjemno politično zanimiva tema.

Tako tisti, ki se imajo za liberalne, kot tudi tisti, ki zastopajo izrazito konservativna, celo jasno katoliško obarvana stališča, so namreč svoje argumente za in proti politično ostrili. In ne samo to. Oboji so brez slehernih zadržkov prirejali dejansko evidenco, samo da bi dokazali, da imajo prav oni, ne pa nasprotniki.

Na poti duhovne samouresničitve je volja zelo pomembna. Omogoča da se spopademo z izzivi in težavami in smo sposobni samožrtvovanja. Volja nam omogoča, da presegamo svoje omejitve. Roberto Assagioli, utemeljitelj psihosinteze, je razločeval tri temeljne vidike volje: praktična volja, močna volja, dobra volja.

PRAKTIČNA VOLJA
Kako uporabljati svojo energijo čim bolj učinkovito?
Vsi poznamo pripovedko o princesi, ki jo je čarovnica zaprla v visok stolp, tako da njen ljubljeni princ ni mogel do nje. Kako naj prideta spet skupaj? Stolp ni imel vrat, njegove stene pa so bile tako gladke, da jih ni bilo mogoče preplezati. Tudi nobena lestev ne bi mogla doseči line, ki je bila visoko na vrhu stolpa.

Odločil sem se, da pozvonim. Takoj mi je prišel odpret debel, preveč oblečen gospod. Zleknil sem se v obrabljeno zofo v njegovi sobi za risanje. Na televiziji je bil nekakšna oddaja predvajana zelo potiho. Ko mi je podal sok, za katerega nisem prosil, je dejal: »To je moja priljubljena oddaja.«

To so bili zame težki časi. Prijatelji so mi priporočili tega gospoda. Držal se ga je sloves, da lahko resi mnogo… čudes, a da niti vstane ne iz svojega udobnega naslonjača. Že samo preko pogovora s tabo, je lahko odkril skrivnosti v obliki prispodob.

V zadnjih časih opažam velik socialni trend, ki se močno oddaljuje od starodavnega idealističnega in reformatorskega »vsi za enega, eden za vse«. Trend 'vsak zase' se zelo stopnjuje, vsaj, kot pravim, po mojih osebnih opažanjih.

Morda pa je to le moja percepcija, morda moji notranji občutki, ki jih sama doživljam. Ne vem, bom poskušala opisati, pa boste videli, če se boste s čim strinjali, morda čemu pritrdili. Morda tudi sami čutite ali se počutite podobno in nas je vendarle več. In 'nas več' moramo biti močni, svetli in čim bolj širiti ideologijo nazaj k 'vsi za enega, eden za vse'.

Ja, to vprašanje sem dobil danes od svoje dve in pol letne hčerke Victorie. Prišlo je obdobje vprašanj, ki nimajo konca ne kraja. Še bolj zanimivo pa postane, ko ta moja nadebudnica že drugim razlaga o najinih pogovorih. In kaj je Resnica ?

Resnica je, da si zaradi naših nekaj čutov. ali pa če jim rečemo kar senzorji, predstavljamo ta svet kot popolnoma resničen, pa je Resnica daleč od tega. Stvarnost, ki jo doživljamo je seveda zelo dovršena in skoraj absolutno prepričljiva. Kljub temu, da je že kar nekaj desetletij nazaj kar nekaj uglednih imen iz sveta znanosti govorilo o Iluziji, se šele v zadnjem času toliko govori in piše o tem, da se bo večji premik v tem pomembnejšem koraku za človeštvo, pripetil verjetno v kratkem času.

Eden od Vodnarjevih vplivov se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda tudi dolžnosti kot vsi ostale. Načeloma so torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih pravicah določila OZN. To so pogoji, ki omogočajo človeka vredno življenje. Načelo:" Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima poseben pojav. Tako npr. učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete, ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci. Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje.