Najprej bi rada razložila definicijo besede, ki takole na prvi pogled deluje zelo 'kunštno'.
Kognitivna disonanca pomeni stanje negativnih občutkov, ki se sprožijo, ko se naše globoko prepričanje 'stepe' z nekim novim pogledom ali prepričanjem.

Pomembno je, da se zavemo, da ljudje vse prevečkrat v sebi gojimo zelo trdna prepričanja o neki stvari.
V veliki meri so to stvari, ki smo jih v življenju sprejeli kot samoumevne, ker je bila to bodisi družbena norma, predano razumevanje naših staršev ali nekaj, kar smo se morali naučiti v ponujenem učnem sistemu.

Za srečo ključna duševno zdravje in to, da imaš partnerja.
Ljudje so srečnejši, če so dobrega duševnega zdravja ali če imajo partnerja, kot pa če se jim na primer podvoji osebni dohodek, izhaja iz študije londonske School of Economics. Raziskovalci so v njej pregledali odgovore 200 ljudi ljudi na vprašanja o tem, kako različni dejavniki vplivajo na njihovo dobro počutje.

Kot so ugotovili, ljudi najbolj prizadene, če trpijo za depresijo ali tesnobo, medtem ko je k njihovi sreči najbolj prispeva to, da so v partnerskem odnosu, na spletu povzema britanski BBC.

Pred dnevi sem slišala, da naj bi bila Jezusa množica obsodila na križanje. Res mu je najprej vzklikala, a obsodila ga je jeruzalemska duhovščina, ker ji je podržal ogledalo njene zlorabe božjega imena, saj je molilnico spremenila v tržnico. Žal, tudi Pilat se je zbal vpliva visokih duhovnikov in je razsodil pod njihovim vplivom. Nahujskana množica pa je vedno zlahka vodljiva.

Kaj pa mi? Kje vse se naše občudovanje sprevrže v obtoževanje zaradi neuslišanih želja in pričakovanj v vse večje nasprotovanje in zaničevanje? Najprej v družini ob pričakovanjih in zahtevah do drugega ob neizpolnjevanju svojih dolžnosti, ko naj bi se le enemu cedila med in mleko. In odgovor drugega je podoben. Jezna križata drug drugega.

Sanjskega življenja si želimo vsi. Vendar mnogo izmed nas ne ve, kako bi njihovo sanjsko življenje naj izgledalo. Če želite sanje okusiti, jih morate najprej občutiti in videti na vseh nivojih bivanja.

Cilji, želje se vam lahko uresničijo, če si jih znate do potankosti predstavljati. Um deluje kot magnet. Vibracije, ki jih oddajate in pošiljate preko misli in občutkov, odločajo o tem, kaj boste privlačili. Torej je Zakon o privlačnosti Zakon o ustvarjalnosti. Smo stvaritelji življenja preko lastnih misli.

Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je po eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da od stotih ljudi zahtevamo, naj narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje.

Po drugi strani pa je prav osebnost tista, ki gre v življenju pogosto predaleč in prepogosto pretirava. Prav naša osebnost je povod za mnoge težave, saj zase zahteva mesto, ki pa ji ne pripada. Ko otrok prvič uveljavi svojo voljo, so njegovi starši ob tem zelo ganjeni in nadvse ponosni. Toda kasneje pa bo ta ista volja v napoto tistemu harmoničnemu dogajanju, iz katerega se lahko razvije nova duša.

Zadnje čase veliko slišimo in beremo o delovanju vizualizacij s katerimi lahko manifestiramo in pritegnemo obilje v naše življenje. Pojavljajo se raznorazne tehnike, knjige, tečaji itd. Napoleon Hill je bil pionir takšnega razmišljanja, ki je to sodobni družbi izpostavil ter napisal prvo knjigo že leta 1937 (Think and grow rich), prodana pa je bila v 20 mio nakladi. Drugi val je nekje proti koncu 90-ih spodbudil Kevin Trudeau in v Ameriki naredil pravo revolucijo. Potem je izšla še knjiga Skrivnost in tendenca tovrstnega razmišljanja, da lahko sami kreiramo svojo realnost, se je hitro razširila med ljudmi.

Smo pa ljudje tudi čedalje bolj nestrpni, tempo življenja je vse hitrejši in žal, če učinki niso takojšnji, idejo hitro zavržemo in se podamo nazaj na stara prepričanja.

Ali se znamo uspešno postaviti zase?
Mislim, da si vsak od nas želi živeti po svoje; biti, imeti in početi ( v tem vrstnem redu), kar se nam zdi lepo, privlačno, pomembno, izpolnjujoče, smiselno… skratka vredno našega življenja.
Ampak ni vedno tako. Kadar ne živimo tako, kot bi si želeli, slejkoprej začutimo močno potrebo, da bi se postavili zase - da bi postavili sebe in svoje želje na prvo mesto.

V pogovoru z ljudmi vidim, da je mnogim zelo težko sebe postaviti na prvo mesto. Strah jih je, kako se bodo odzvali bližnji; doživljajo občutek krivde; napadajo jih dvomi, ali ni egoistično, če se postavijo zase in ali to sploh smejo. Dostikrat doživijo negativno izkušnjo, po tem, ko so se poskusili postaviti zase.

Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Ljudje ne maramo drugačnih ljudi. Ne maramo živali, ker so drugačne, niti rastlin, ker so še bolj drugačne. Ne maramo zraka, vode, zemlje in ognja, ker so čisto drugačni. V najslabšem primeru se znašamo nad njimi. V malenkost manj slabem jih izkoriščamo. V najbolj hinavskem primeru smo prepričani, da jih imamo radi (Kako radi imamo kužka, ki ga imamo na vrvici in smo ga dali »v njegovo dobro« kastrirati?). Včasih jih trpimo, dokler nam ne poči film in jih ne utopimo v dotlej zadrževanih čustvih. V zanje najboljšem primeru nam jih je tako malo mar, da jih prezremo.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Sreča je dosegljiva, le potrpežljivi morate biti, saj je veliko pogostejša šele v starosti.

Starejši ljudje so namreč veliko srečnejši kot mladi, kar pomeni, da so leta odločilni dejavnik za doseganje sreče. Psihiatri so v raziskavi merili kognitivne funkcije sodelujočih, njihovo fizično zdravje ter druge kazalnike blagostanja. Pokazalo se je, da je bilo njihovo psihično počutje kljub fizičnim primanjkljajem veliko boljše kot pri mlajših. Le nekaj starejših je poročalo o občutkih tesnobe, depresije in stresa v primerjavi s tistimi, starimi od 20 do 30 let.

So stvari, o katerih ne govorimo. So tematike, o katerih se ne pogovarjamo. So tabu občutki, ki jih skrivamo. Ker se bojimo. Bojimo, da bi nas zaznamovali od zunaj, da bi nas imeli ljudje za »čudake«, da bi odkrili tiste najbolj ranljive dele sebe, zaradi katerih bi izpadli slabiči. Saj je vendar tako imenitno delovati močna in postavljena osebnost. Imenitno je, če te imajo ljudje za nekoga, ki ga ne more nič zlomiti.

Sem nekdo, ki ve, kaj hoče v življenju in se tega neomajno drži. Hodim po svoji poti in vsi me občudujejo. Ker bi sami radi dosegli prav to. Biti neomajen in nezlomljiv. Pa sem res tak? Položim roko na srce in v oči privrejo solze. Predolgo sem skrival bolečino v sebi, predolgo igral človeka, kakršnega so želeli videti drugi. Kako pa sem se videl sam? Še tako mišičasto telo enkrat klone pod bremenom uteži, če jih vsaj od časa do časa ne odloži.

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Večja travmatska doživetja, ki povzročijo hudo posameznikovo prizadetost v različnih obdobjih življenja, stopnjah intenzivnosti in oblikah, marsikomu niso prihranjena. Helena je pred desetimi leti v nesreči v hribih izgubila moža. Vesna je v otroštvu preživela spolno zlorabo, fizično nasilje in zanemarjanje. Jože pa se je precej mlad, kar je še spodbudila prometna nesreča, zapil. Vsi trije, ki so z nami delili svoje soočanje s težkimi življenjskimi preizkušnjami, pripovedujejo o svojem procesu ugašanja bolečine.

JOŽE: SPREJEL SEM SVOJO NEPOPOLNOST
Kot otrok je trdno sklenil, da ne bo pil, saj ga je bilo sram zaradi očeta alkoholika, pripoveduje svojo zgodbo Jože. »A pri 15-ih letih se mi je ‚odpeljalo‘. Spil sem vse, kar so mi dali.« V najstniških letih je bil zelo uspešen alpinist. »Uspehe smo proslavljali, kar pa se je od kratkotrajnega popivanja počasi razvilo v resno pitje.«

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Ujeti, občutiti in deliti srečo
O čem govorimo, ko govorimo o občutjih sreče pri otrocih? Gre za sprejetost, pozornost, ljubečnost ali varno navezovanje, opravljanje razvojnih nalog in spoznavanje sveta? Pravzaprav za vse našteto. Zato ko na doživljanje sreče pri otrocih pogledamo s stališča čustvenega, socialnega in osebnostnega razvoja, vidimo, da govorimo o notranjem miru, pomirjenosti, izpolnjenosti in zadovoljstvu.

Gre torej za stanja ugodja, ki jih prinašajo občutki »tople povezanosti in lastni razvojni dosežki,« poudarja klinična psihologinja in psihoterapevtka razvojno analitične usmeritve in sistemska družinska terapevtka Bojana Moškrič. »

Navodila za uporabo kako priti do stanja sreče, kaj vse je potrebno opustiti, spremeniti, začeti delati, govoriti in misliti popolnoma drugače…. Kaj sploh pomeni »biti srečen« in zakaj si človek želi do tega stanja, če ga niti ne pozna. Najprej je potrebno vedeti, poznati občutek kako je, ko si srečen, (to ne pomeni, ko si zadet od kemijskih substanc) potem pa narediti vse, da si to stanje ohrani.

Kako pa lahko začutiš občutek sreče? Vsakomur je dana to priložnost, če dovolj dolgo išče in išče. Nekdo bo našel to »stanje« v dveh treh poskusih, drugi bodo rabili teden ali mesec dni. Odvisno tudi, kam se bo kdo obrnil za pomoč in vodenje.

Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

»Tisto, kar čutimo – bije, tisto, kar čutimo – prepoznamo, tisto, kar čutimo – nas objame, tisto, kar čutimo – nas poljubi, tisto, kar čutimo – nas tolaži in tisto, kar čutimo – nas poboža … Tisto, kar imamo radi – je človek.« Vedno se nekako na prvem mestu pojavi vprašanje: Kje je začetek in kje je konec bivanja? Ali je začetek res tam, kjer se vse začne? Ali pa je konec le začetek oziroma neka nova priložnost, da se lahko v popolnosti izrazimo.

Človek ni le tisto, kar vidimo, človek je v resnici in zares nekaj več. To sem nekako občutil na lastni koži. Takrat, ko sem sredi meditacije, nekega lepega sončnega jutra, ko so od daleč dišali cvetovi češenj in brstele sveže pomladne trave, prvič tudi na svoji zavedni ravni občutil, kako sem svobodno poletel tja navzgor. Tja nekam, v neke druge razsežnosti.

Vsak na svoji poti, vsak svoj kreator, vsak skrbnik sebe. Postavlja se tudi vprašanje ali mi živimo življenje ali življenje živi nas. Kakšno vlogo igramo v tem življenju? Kakšna je naša naloga v tem življenju? Ali sploh smo na pravi poti?

Močna filozofska, vseživljenjska vprašanja, o katerih se lahko in zmore spraševati le malokdo. Kje pa najdemo čas za vsa vprašanja, v svojem že tako prezapolnjenjemu urniku. Treba je poskrbeti za osnovne življenjske potrebe. Sama nisem odgovorna samo zase, ampak moram poskrbeti še za celo kopico drugih ljudi, ki so odvisni od mene. Kaj pa kmetje?

Milijone let nazaj je narava ustvarila človeka.
Ustvarila nas je z namenom, da ji pomagamo oplemenititi
prostor za sobivanje vseh in vsega na zemlji.
Prostor, ki je dom vsem ljudem, živalim, rastlinam in mineralom.

Človek je najvišje razvito bitje na zemlji.
Naša odgovornost za skupen razvoj je s tem največja,
zato je izredno pomembno, da se zavedamo, kdo smo in zakaj smo tu.
Od tega védenja in spoznanja je namreč odvisno, kakšno je naše življenje.

Kaj lahko preprosto vprašanje pove o vaši osebnosti?
Mnogo, odvisno od vprašanja.

Vprašanje:“Če bi lahko izbirali med sposobnostjo letenja ali biti neviden, kaj bi izbrali in zakaj?”

Odgovor lahko razkrije ali oseba hrepeni po nezadržni svobodi izražanja (letenje) ali po varni preračunljivosti/pretkanosti in moči (nevidnost).

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Kakšna je pot iz travme in kako je to mogoče preboleti, se z njo soočiti? Zakaj določen dogodek nekoga bolj zaznamuje kot drugega, ga obremeni in lahko tudi čustveno uklešči?
Odgovor na to psihiatrinja in pedopsihiatrinja Martina Tomori, dr. med., podčrtuje v prepletu več individualnih dejavnikov.

Na posameznikovo doživljanje, odziv in sposobnost premagovanja psihološke obremenitve tako ne vpliva le vsebina travmatičnega dogodka, temveč predvsem psihosocialne razlike v ranljivosti in odpornosti, predhodne izkušnje, razvite strategije za obvladovanje stresa, dejavni pristop k težavam in zunanji podporni dejavniki. 

Ste mislili, da so osebnostne lastnosti vaših otrok le stvar genov?
Strokovnjaki z Michigan State University so naredili raziskavo, kjer so ugotavljali, kako "nalezljive" so lahko osebnostne lastnosti. 

V raziskavi objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology so ugotovili, da so otroci od prijateljev prevzeli nekatere osebnostne lastnosti. Tako so potrdili, da se osebnost oblikuje tudi glede na okolje in ni povezana le z geni.

Predstavljajtesitekstbrezvejicstavkovodstavkovsstikajočimisebesedami:
torej tekst z besedami brez presledkov.

Mnogo ljudi živi tako kot tekst s stikajočimi se besedami. Hitijo od ene naloge k drugi, neumormo brez počitka, brez kratke umske predpriprave na naslednjo dejavnost. To zmanjšuje učinkovitost in tekom dneva povečuje stres.

Na srečo obstajajo preprosti in prijetni načini, kako med različnimi nalogami ali deli nalog, umiriti um in zmanjšati stres. Naslednje vaje pripomorejo k sprostitvi uma in vas umsko pripravijo na naslednjo nalogo. Odvzele vam bodo le trenutek vašega dragocenega časa:

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Intervju: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka

Kot pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije, nihče ni imun na afere, ki so dandanes – večinoma skrite za zidovi – zelo pogoste. Kaj to pomeni za prihodnost odnosa in kaj razkriva o njegovi zgodovini, smo se pogovarjali z mag. Veroniko Seles, ki je napisala tudi knjigo z naslovom Nezvestoba.

Kako razumeti nezvestobo, se soočiti z njo in premagati njene posledice. "Odkritje afere je, kot pišejo nekateri strokovnjaki, največji dogodek v zakonski oziroma partnerski zgodovini. Označuje konec starega zakona oziroma odnosa.

Piše: Bern Jurečič v Karma plus

Večina stisk, v katerih se znajde sodobni človek, je na ta ali drugačen način povezanih z medosebnimi odnosi. To je tudi najbolj pogost razlog za obisk svetovalcev, psihologov in psihoterapevtov, pa tudi vedeževalcev in astrologov. Še več, pogosto je kot razlog za posvet o trenutnem dogajanju določene osebe navedena služba, morda finančne zadeve, težave z otroki ali še kaj četrtega, a se zelo kmalu izkaže, da pravi vzgib za obisk leži prav v odnosih, ki se ne razvijajo v skladu z željami in pričakovanji, se lomijo ali pa so sredi razpadanja in je že prisotno razmišljanje v smislu "kaj potem".

A če se ne ustavimo pri razglabljanju o tem, kdo je kdo v takšni zvezi ter katera so bila tista pričakovanja, ki se niso uresničila, ter seveda o neizogibni dilemi "kdo je kriv", pač pa se za spremembo lotimo najtežje naloge pri takem posvetu – iskanju vzorcev, ki nas vodijo v težavne življenjske situacije -, kmalu ugotovimo, da vsaka taka oseba v sebi nosi neugodne informacije, katerih izvora navadno ne pozna in ki so zakoreninjene do take mere, da jih sama ne zmore izruvati, premagati, obvladati.

Nekateri ljudje so kot surova jajca s trdo zunanjo lupino. Ampak ko lupina zaradi zunanjih dejavnikov (neznancev, sodelavcev, prijateljev, družinskih članov) poči, pričnejo take osebe razpadati.

Nekateri ljudje so kot puding, mehki, nežni in popustljivi. Nimajo čustvenih pregrad in drugi z njimi zlahka upravljajo in jih zlorabljajo.

Nekateri ljudje so kot čebula. Čebule čustveno rastejo, imajo čustvene plasti, ki jih razumejo in poznajo. Vedo koliko razkriti, ne da bi bili čustveno prizadeti.  Svoje čustvene plasti lupijo, kakor je njih volja.