Na kaj vas ti dve besedi spominjata? Naj vam kar povem, ker vas v resnici ne slišim. Torej, suženjstvo v današnjem času je naše služenje, ko služimo za denar. Poklic ali poklicanost pa le malokdo zares opravlja. Tisti redki, ki pa jim to uspe, so zelo srečni in izpolnjeni. Res, da se precej trudijo, a to jih ne utrudi, ker delajo z veseljem in iz srca.

Recimo, frizerka, ki ima svoj salon, a rada dela to kar dela, bo veliko delala, a jo to čisto v resnici, ne bo utrudilo, ker dela s srcem. Torej, radi to delajo, poklicani so in zakaj? Zato ker je to, kar delajo, nekaj, s čimer osrečijo, ali kako drugače dobro denejo drugim ljudem. Dobra frizerka se bo trudila olepšati druge ljudi, da se počutijo lepši...in tudi so! Npr, drug primer, neka dama, ki izdeluje nakit, ki ga dela s srcem in simboliko, bo osrečila in okrasila vrat tako zalega kot manj zalega dekleta. Obe se bosta počutili lepi.

Nekdo drug, ki prideluje zelenjavo in to dela iz srca do narave, rastlin in ljudi, bo imel izvrstno, bio, eko, 'turbo natur' zelenjavo. In ta bo s prodajo, ki je čisto zaslužena, dobro dela ljudem, ki želijo živeti zdravo. In oba bosta zadovoljna. Ali pa nekdo, ki uči, predava ali na kako drugačen način ljudem predaja in deli npr. določene modrosti. To nujno ne pomeni, da je ta oseba 'modrec', to pomeni samo, da so neke modrosti v skladu z njegovo vibracijo in zato ve, da so mogočne in jih želi deliti tudi z drugimi, saj to pelje in pripelje do prebojev v zavesti. In ljudem, ki iščejo in raziskujejo, to veliko da. To je par primerov poklicanosti, ko delaš nekaj, kar imaš res rad in ti ni težko, pravzaprav uživaš v tem.

Koliko vas uživa v delu? Roke gor. Saj vas ne vidim, naj vas ne bo sram. Pač tako je. Velika večina nas dela nekaj v čemer ne uživamo. Moramo hoditi v službo in služiti. Čemu, komu? Sistemu. Lahko se celo znajdemo v nekem bolj človekoljubnem načinu služenja, kot je recimo področje medicine, kjer se lahko celo počutimo zelo dobro pri tem kar delamo, ker mislimo, da delamo za dobro drugih, npr. nekega pacienta, ki čaka na nujno operacijo, dokler ne ugotoviš, da gre tudi tu, v veliko primerih, samo za denar. To govorim iz lastne izkušnje, ko sem delala v veliki medicinsko-farmacevtski korporaciji, kjer so ob koncu meseca rekli 'stop' dobavam nujno potrebnega medicinskega instrumentarija, ker je bil poslovni plan prodaje dosežen. Ja, tako pač je, kajne?
Torej denar, ki ga mesečno dobiš (ali pa vse več ljudi tudi ne), do neke mere lahko tudi znosno zaslužiš. Imaš sorazmerno dobro plačo, službeni avtomobil, nek recimo boljši status... Pa vendar,... služimo. Moramo hoditi vsak dan nekam, moramo se 'štempljati', nekdo nam meri čas in odreja, kdaj gremo lahko na 'malico'... Mar ni tako? No, pa saj nič tako hudega, smo se pač navadili. Sistem mora nekako teči, saj drugače – pravijo - bi bila pa anarhija. Ali pač?!

V glavnem, ko hodimo v tako imenovane službe, pomeni, da najverjetneje delamo nekaj v čemur v resnici ne uživamo. Služimo, ker moramo. Moramo kaj? Preživeti!
Ko pa delamo nekaj, kar nas je poklicalo in pri tem uživamo, ker smo lahko kreativni, ustvarjalni, inovativni, povezovalni..., delamo nekaj kar dajemo ali delimo z drugimi, v takih primerih pa definitivno bolj polno živimo in ne samo preživljamo svoja življenja.

V osebnih astroloških kartah, tisti, ki malce poznate to področje, služenje gledamo v '6. hiši'; poklicanost pa v '10. hiši'.

Kako pa bi bilo, da bi vsi lahko delali nekaj za kar smo poklicani na ta planet Zemlja? Zanimivo, da zopet večina od nas ne prepozna svoje poklicanosti v sebi. Ne zna jo poiskati, pa jo ima. Vsak jo ima, čisto vsak. Vendar smo zaslepljeni s sistemom, ukalupljeni smo, izgubili smo se v njem, mislimo, da brez njega ne zmoremo. To je ta največji problem. Morali bi se prebuditi, pokukati iz škatle, iz kocke v katero smo ujeti.

Poklicanost? Kaj je tisto kar znaš, v čem si dober, v čem si spreten, v čem si edinstven, v čem si svoj... in potem deluj v to smer. Lahko začneš počasi, korak za korakom, lahko pa kar vso svojo pozornost usmeriš v to in je pot nekoliko hitrejša.

A poklicanost ni sama in osamljena. Poklicanost združuje ljudi, jih povezuje in z njimi sodeluje, tudi v prijaznih skupnostih, kot so bile kaste v času vedske civilizacije ali raznorazna 'indijanska' plemena, kjer so imeli vrhovnega 'poglavarja' ali bolje rečeno 'modrega človeka', vendar je vse sinhrono in homogeno teklo. V takšnih skupnostih vsak enakovredno prispeva k celotnemu ustroju človeške skupnosti, ki je obenem usklajena s harmonijo narave in vseh živih bitij. V zadnjem času zopet slišimo za takšne skupnosti, kot je npr. Ubuntu.
Idealizem? Flower Power, morda? Morda eno mojih prejšnjih življenj? Iluzija?
Prav gotovo bo kdo tudi tako pomislil. Jaz pa pravim: »Ne. Zakaj?« Zakaj se ne odpreti tej možnosti.

Ljudje smo prvotno živeli na tak način, dokler nas sistem ni dokončno zasužnjil. Poglejmo samo pribl. 200 let nazaj, primer, pobitih naj bi bilo 300 milijonov (ne samo 60, kot je uradna verzija-čeprav je že to ogromno) ameriških staroselcev, katerih edini 'zločin' je bil, da so živeli na ozemlju, ki ga je belec pač želel zase. In to je vse lepo in prav, o teh res velikih zločinih se ne govori, pa ni bilo tako dolgo nazaj. Mislim, da smo nekje vmes skrenili s poti ali pa smo bili speljani na to pot, zdaj že bio-tehnološke evolucije. Pa bomo res bolj srečni in izpolnjeni, ko se bomo vozili v samovozečih ali letečih avtomobilih?

Moč je v ljudeh, kot je pel že John Lennon: »Power to the people«! On je bil pravi revolucionar, ki je spregledal in plačal z življenjem. Žalostna resnica. Samo, ne glede na vse, preroke je potrebno poslušati oz. bolj pravilno, slišati ter se obenem učiti in ne samo slepo malikovati.

Moralnost, združevanje, sodelovanje, solidarnost, sočutje, empatija vse to so vrline poklicanosti, mislim pa, da mi ni potrebno naštevati, kaj so eventuelne vrline služenja. Stvar za premislek. Nikakor pa ne pričakujem, da je lahko. Ni, seveda da ni, za posameznika je lahko precej težko. Združeni, s skupno zavestjo, pa bi lahko,.. služili poklicanosti. Zato se tako zavzemam za 'prebujanje' ljudi, za več kritičnega razmišljanja, da spregledamo in odvržemo svoje zmote in 'zadihamo' sami sebe. Konec koncev živimo le toliko časa, kolikor nam je namenjeno vdihov in izdihov. Počasnejši kot so, daljše je naše življenje.
In kakšen je vaš tempo dihanja? Iskreno, moj je precej hiter, ker sem še sužnja.

Prisrčen pozdrav, Namaste

Mely
Vir:  www.mychi.si