Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 1. januar 2007 @ 13:03 CET
Uporabnik: Ljuba
Pri spoznavanju velikih pisanih črk so učiteljice pogosto v zadregi, kaj dati učencem za nalogo, da bodo nove črke res lahko čim pogosteje zapisovali, in jih tako utrjevali, kajti tovrstnih teksov ni ravno v (pre)obilju.
Pa sem (predvsem sama zase) sestavila nekakšen "učbenik" z obilico primerov prepisov za utrjevanje velikih pisanih črk, zelo primernih za samostojno domače delo učencev.
Morda bodo tudi kakšni učiteljici (ali kakšni skrbni mamici) prišli prav!
Črki C,Č:
Ciril kupuje igrače. Čudovite so. Cilki bi kupil punčko. Čenči bi kupil žogo. Cene so visoke, zato na koncu Ciril ne kupi ničesar.
Črki O,V:
Olga je gospodinja. Od jutra do večera skrbi za družino. Oton hodi že v šolo. Verica je še dojenček. Ves dan samo je in spi. Včasih tudi joče. Olga jo takrat vzame v naročje. Objame jo. Verica se takoj pomiri.
--------------------
nedelja, 24. december 2006 @ 11:29 CET
Uporabnik: Ljuba
Bogastvo tale striček bi lahko užival,
če z vsemi svojimi iglami bi šival.
Tako pa kje na toplem celo zimo spi,
in se šele spomladi znova prebudi.
Sestrične moje sive suknjice imajo,
in neprestano v svojih luknjicah škrebljajo.
Moj kožušček pa je bel, in kletka je moj dom,
v njej ne more me požreti niti maček Tom!
Največkrat grozo vzbuja nam ta "vrvica",
pa če še tako lepo je porisana.
Ljubi blatne luže, močvirja in mlake,
je zelenorjava, ima dolge krake.
torek, 19. december 2006 @ 17:01 CET
Uporabnik: Ljuba
Kdo pravi, da znajo vsi očetje plavati? Moj očka dolgo ni znal. Že kot otroka ga je bilo strah vode, zato se plavanja nikoli ni naučil. Težko sva ga z mamico spravila k reki ali k jezeru, še težje na morje. Midva z mamico obožujeva morje in znava odlično plavati, očka pa ... no ja...!
Letošnje leto pa sva ga le pregovorila, da bi preživeli teden ali dva ob morju. Vem, da mu to ni prav nič dišalo, zato ni pokazal nobenega navdušenja. Zavlačeval je odhod, kolikor se je le dalo, pa mu ni nič pomagalo. Mamica je nekega dne odločno spakirala vse stvari, jih naložila v prtljažnik avtomobila in v prikolico, pa smo se hočeš nočeš morali odpeljati.
Očka je prav počasi, po polževo, vlekel avto skupaj z bivalno prikolico po cesti. Prav nikamor se mu ni mudilo. Še traktorji so nas lahko prehitevali. Kadarkoli sem pogledal očka, ki je obračal krmilo, sem ga videl kot polža z velikanskimi rožički na glavi in s polžjo hišico na hrbtu.
ponedeljek, 18. december 2006 @ 22:09 CET
Uporabnik: Ljuba
(rahlo nagnusna) Zgodba s črko G
Nekega vročega avgustovskega dne si je gorila Bogomila zaželela grozdja. Pograbila je gromozansko okroglo gajbo, švignila z njo v garažo, vrgla gajbo v globok prtljažnik svojega ogromnega jaguarja, ga vžgala in ga naglo pognala proti trgu.
A gorje! Ko je s svojo gromozansko okroglo gajbo rogovilila po trgu, ni na nobenem vogalu ugledala niti jagode grozdja - ne črnega, ne belega, ne rdečega. In - o groza - ne samo, da ni bilo nikjer nobenega grozdja - v vseh gajbicah so se, kot bi se ji rogale, grmadile gore takšnih in drugačnih GOB!!! Kar pa gorili Bogomili ni bilo niti najmanj pogodu. Zakaj "o groza"? Le kaj more biti tako groznega pri gobah?!
No, to je pa že čisto druga zgodba!
nedelja, 17. december 2006 @ 11:02 CET
Uporabnik: Ljuba
Zgodba s črko F
Moj sosed Filip je fotograf. Rad potuje in fotografira. V fotoaparat vstavi film, v žep spravi prenosni telefon, in že odfrči s svojim golfom v daljave.
Lansko leto ga je njegov šef poslal v Francijo, na Finsko in na Norveško. V Parizu je fotografiral Eiflov stolp. Na Finskem so ga prevzele jelenje vprege, na Norveškem pa skrivnostni fjordi.
Posebno rad fotografira živali - nimfe, delfine, fazane, žirafe... Te živijo v Afriki. Filipa je firbec že večkrat zvabil v Afriko. Tam je na safarijih filmal in fotografiral lov na afriške živali.
Najraje pa fotografira ljudi, na primer moji frfrasti sestri Faniko in Zofko, svojega sina Alfonza - se pravi mene - ženo Štefko in druge. Tudi naši trije psički Fido, Floki in Pufi so bili že velikokrat tarča njegovega fotoaparata.
sobota, 16. december 2006 @ 09:53 CET
Uporabnik: Ljuba
(nekoliko kruta) DB - zgodba
Kavka Zobozdravka ima zobno ambulanto nedaleč stran od zobne ambulante kojota Svedernota. Je vedno dobrodušna, četudi nekoliko nadležna, in morda za kanček preglasna. Toda otroci jo imajo radi, saj jim zdravi zobe brez nepotrebnih bolečin, in, če se le da, kar brez svedra.
Kojot Svedernot pa ni čisto nič dobrodušen, temveč je, obratno, prav hudoben. Otrokom zelo rad izdira zobke, tudi če so ti še dobri in zdravi. Nadvse uživa v bolečih krikih otrok, ko jim z brenčečim svedrom dolbe po zobeh, ali ko jim s kleščami kar brez narkoze vleče iz dlesni male črnikaste zobke. Prav nič ni obziren do od strahu drhtečih malčkov.
sobota, 16. december 2006 @ 09:16 CET
Uporabnik: Ljuba
Jezo odraslih otrok doživlja
kot ostro telesno bolečino,
žalost odraslih pa mu spreminja
dneve otroštva v mrko sivino.
Prava mama brezpogojno bo ljubila sina,
ki umazano imel bo dušo od zločina.
Enako brezpogojno bo ljubila tudi hči,
ki življenje jo zanašalo bo na stranpoti.
Nasilno, moteno vedenje matere, očeta
se v duši mladega osebka kot plevel razraste.
Če nasilje se v njegovem življenju z zlom prepleta,
v nasilno, moteno osebo tak otrok odraste.
četrtek, 14. december 2006 @ 10:18 CET
Uporabnik: Ljuba
MN - zgodba
Nekega pomladnega dne smo pri spoznavanju narave in družbe (SND) obravnavali naše domače mesto: zgodovino mesta, koliko pomembnih ustanov ima, kako se odvija v njem promet, kaj in v katerih trgovinah lahko nakupujemo... in še mnogo tega. Seveda smo svoje mesto vsi natanko poznali, pa smo se vseeno navdušili nad poučnim sprehodom po njem.
Že po nekaj sto metrih hoje nas je na steni zdravstvenega doma osupnil napis:
KDOR PREVEČ SEM NOT ZAHAJA,
TA NAJ VESELI SE RAJA!
Namuznili smo se in kradoma pogledovali učiteljico, ona pa se je naredila, kot da je napis na steni zdravstvenega doma prav nič ne zanima. Povedala nam je nekaj zanimivosti o zdravstvenem domu, nakar smo se napotili naprej, mimo dolge črne lesene ograje, na kateri je kar mrgolelo s kredo napisanih neumnosti: