Zavist je zelena, bledična gospa,
ki srca ljudi le zastrupljati zna.
Slabo se zavistnežu vedno godi,
ker sreča le druge ljudi doleti.

Naj to bo obleka, igrača, denar...
zavistnež zavidal bo vsem vsako stvar.
Krivica pri njem nikdar ne počiva,
vedno kdo drug le dobrine dobiva.

Zavistnežu nikdar zavist ne pusti
ljubiti in ceniti drugih ljudi.
V njem vzbuja sovraštvo in maščevanje,
bes, samega sebe pomilovanje.

Zavistnež nikomur privoščil ne bo,
da ta bi v življenju imel se lepo.
Nanj kliče nesrečo, bolezen, obup,
pomanjkanje, bedo, nevšečnosti kup.

Zavida sošolcu, če petko dobi,
(ne ve, da sošolec vse dni se uči!),
zavida prijatelju, kadar uspeh
ga spremlja pri športu, v dejavnostih vseh.

Kako naj zavisti nekdo se znebi?
Pomaga, če drugim vse dobro želi!
Modrosti naj spomni spet se nekdanje,
da tisto, kar seje, tudi požanje!

Ljuba Žerovc