(rahlo nagnusna) Zgodba s črko G

Nekega vročega avgustovskega dne si je gorila Bogomila zaželela grozdja. Pograbila je gromozansko okroglo gajbo, švignila z njo v garažo, vrgla gajbo v globok prtljažnik svojega ogromnega jaguarja, ga vžgala in ga naglo pognala proti trgu.

A gorje! Ko je s svojo gromozansko okroglo gajbo rogovilila po trgu, ni na nobenem vogalu ugledala niti jagode grozdja - ne črnega, ne belega, ne rdečega. In - o groza - ne samo, da ni bilo nikjer nobenega grozdja - v vseh gajbicah so se, kot bi se ji rogale, grmadile gore takšnih in drugačnih GOB!!! Kar pa gorili Bogomili ni bilo niti najmanj pogodu. Zakaj "o groza"? Le kaj more biti tako groznega pri gobah?!
No, to je pa že čisto druga zgodba!

Gorili Bogomili se je namreč v zvezi z gobami zgodilo nekaj grooooozno neprijetnega. Ko je še kot nebogljena gorila živela v pragozdu v svoji gorilji družini, se je nekega dne igrala nedaleč od brloga, in zagledala nagajivega orangutana Nagravža, kako zagnano trga gobe in jih nato meče vsenaokrog po džungli. Gorila Bogomila se je naglo skrila za gost grmiček in gledala razigranega Nagravža pri njegovi igri z gobami.

Med gledanjem pa jo je pričela glodati lakota. Bogomila je oboževala sveže pragozdne gobe, še raje pa je imela gobji golaž. Razgrajaški Nagravž pa je gob tako ali tako natrgal že za celo goro. Pa je pogumno, čeprav nekoliko negotovo, nagovorila grobega Nagravža, če bi ji lahko odstopil nekaj gob. Ni ji ga bilo treba dolgo pregovarjati - orangutan Nagravž je mladi gorili rad ustregel. Prednjo je vrgel za mnogo grižljajev gob. Bogomila jih je pričela pohlepno in naglo goltati, nato pa - kot ste gotovo že uganili - ogorčeno ugotovila, da so vse gobe sluzaste in črvive, skratka gnile. Ob tej ugotovitvi so se ji od gnusa zagozdile v grlu.

"Kako ogabno, nagnusno, nagravžno!" je glasno zagrgrala od silnega neugodja, in nato naglo brizgnila ostudne, gnile, sluzaste gobe nagajivemu Nagravžu gladko v gobec.

"Svojo gnusobo pogoltni kar sam, ti naglavna džungelska gnida!" se je z gromkim glasom zadrla in se nato naglo pognala v beg. Nagravž pa je le grdo pogledal in se nato grozeče pognal za gorilo. A vsa ta naglica mu ni ugajala, pa se je prav nanagloma odrekel preganjanju Bogomile, in le nevzgojeno zagodrnjal:
"Naj se gre solit, gorila zagovedna!"

Bogomila pa je bežala kot že dolgo ne. Ko je slednjič le privijugala skozi gosto grmičevje do svojega brloga, je le še globoko zagogotala in se povsem onemogla vrgla na preprogo iz rogoza, kjer je negibno obležala.

Ni treba na dolgo razlagati, da so se ji gobe po tem dogodku za dolga leta zagnusile. In še nekaj dolgih let je trajalo, da je zagrebla globoko vase spomin na grdi dogodek. Zdaj pa se je na trgu med gobami spet spomnila tega grozljivega dogajanja, kot da bi se zgodba odvijala nedolgo tega. Kar zagrgrala je od ponovnega neugodja.

Nenadoma pa se je v njeni glavi zgodilo nekaj čudnega. V mislih je zagledala, kako se v kotlu nad ognjem kuha okusen gobji golaž. Že vse predolgo si ga zaradi neprijetnega dogodka v pragozdni džungli ni mogla privoščiti.

"Ah kaj, kar tvegala bom. Saj na tem uglednem trgu gotovo ne trgujejo z gnilimi gobami!" si je blago prigovarjala. Kot bi mignil, je nagrmadila goro gob v svojo gromozansko okroglo gajbo, jo vrgla v globok prtljažnik svojega ogromnega jaguarja, in odhrumela s trga naravnost v domačo garažo.

Danes si bo po dolgih letih končno spet lahko privoščila nekaj krepkih zalogajev gobjega golaža. Kakšno ugodje!

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc