Bogastvo tale striček bi lahko užival,
če z vsemi svojimi iglami bi šival.
Tako pa kje na toplem celo zimo spi,
in se šele spomladi znova prebudi.
Sestrične moje sive suknjice imajo,
in neprestano v svojih luknjicah škrebljajo.
Moj kožušček pa je bel, in kletka je moj dom,
v njej ne more me požreti niti maček Tom!
Največkrat grozo vzbuja nam ta "vrvica",
pa če še tako lepo je porisana.
Ljubi blatne luže, močvirja in mlake,
je zelenorjava, ima dolge krake.
Brenči, nabira slad, vendar osa ni,
če jo primeš, v koži želo ti pusti.
Rdeča, črnopikasta je ta gospodična,
in zato med hroščki najlepša, najbolj mična.
Zakaj prav tej živali rad človek smeje se?
Mislim, da zato, ker mu tako podobna je.
Zanj ne pravimo zastonj, da je kralj živali.
Čeprav med mačke sodi, se nikdar ne šali.
Po teži ga prekašata le dinozaver, kit,
pojesti mora sto kil trave, da je končno sit.
Tej dolgovrati lepotici nihče drug ni kos,
saj v vrh drevesa ona le lahko dviguje nos.
V Avstraliji in v Afriki ta žival živi,
na bregovih rek se sonči, v vodi rada ždi.
Kaj ujeti si za v gobec, je njen glavni cilj -
ko zagledaš jo, zavpiješ:"Beži! K _ _ _ _ _ _ _!"
Ona temnorjava je gospa,
on pa s črno suknjo se baha.
Ona v gnezdu jajčeca vali,
on pa okrog nje ves dan žgoli.
