Veš očka, često sem neroden,
ker vse, kar primem, pade mi.
To - vedi - je le čas prehoden,
saj štejem komaj leta tri.

Pomagal često kdaj bi rad ti,
pa moje roke šibke so.
Čeprav bi še tako želel si,
ko treba ni, odpovedo.

Ker svet spoznavam še s čutili,
pograbim z roko vsako stvar,
pa naj je to krompirček gnili,
muc, kača, blato ali žar.

Zato ne kriči, očka, name,
saj vendarle sem še otrok.
Na svoje raje daj me rame,
in zaustavi v grlu jok!

Ljuba Žerovc