Kdo pravi, da znajo vsi očetje plavati? Moj očka dolgo ni znal. Že kot otroka ga je bilo strah vode, zato se plavanja nikoli ni naučil. Težko sva ga z mamico spravila k reki ali k jezeru, še težje na morje. Midva z mamico obožujeva morje in znava odlično plavati, očka pa ... no ja...!
Letošnje leto pa sva ga le pregovorila, da bi preživeli teden ali dva ob morju. Vem, da mu to ni prav nič dišalo, zato ni pokazal nobenega navdušenja. Zavlačeval je odhod, kolikor se je le dalo, pa mu ni nič pomagalo. Mamica je nekega dne odločno spakirala vse stvari, jih naložila v prtljažnik avtomobila in v prikolico, pa smo se hočeš nočeš morali odpeljati.
Očka je prav počasi, po polževo, vlekel avto skupaj z bivalno prikolico po cesti. Prav nikamor se mu ni mudilo. Še traktorji so nas lahko prehitevali. Kadarkoli sem pogledal očka, ki je obračal krmilo, sem ga videl kot polža z velikanskimi rožički na glavi in s polžjo hišico na hrbtu.
"Očka, ali ne bi mogel voziti malo hitreje? Če bo šlo tako naprej, bomo morda do jutri zvečer le pripeljali na cilj!" sem mu nekajkrat zasitnaril. On pa mi je vsakič potrpežljivo odgovoril: "Sine, počasi se daleč pride. Morje nam pa tudi ne bo ušlo, saj nima nog, pa tudi na kolescih ni!"
Človek bi kar obupal!
Pozno popoldne pa smo vendarle nekako le pridrsali do avtokampa. Očka se je kar takoj lotil dela okrog postavljanja prikolice, midva z mamico pa sva šla - trikrat lahko ugibate, kam. Naravnost v morje, seveda! Voda je bila topla, prijetna, slana - skratka čudovita!
Ko sva takole čofotala in plavala z ramo ob rami, me je nenadoma prešinila sijajna misel. Rekel sem mamici:
"Kaj pa, če bi midva naučila očka plavati? Morda bi potem raje hodil z nama na morje?"
Mamica je nekaj časa razmišljala, nato pa odgovorila:
"Najprej bi morala premagati očkov strah pred vodo, potem pa bi morda šlo. Vsekakor pa lahko poskusiva."
Tri dni sva se trudila, da bi spravila očka vsaj do plaže. Kot da bi slutil najine namene, se nama je vedno kam skril. Najraje se je odtihotapil v bife, ali pa je ure dolgo nakupoval v trgovini. Dostikrat sva ga našla pred katero od sosednjih prikolic na klepetu ob pivu.
Četrti dan pa sva ga ujela povsem nepripravljenega. Ročno sva ga pograbila vsak pod eno pazduho in ga, rahlo upirajočega se, odvlekla s sabo na obalo. Kar v kratkih hlačah in v majici sva ga povlekla v vodo.
Ob obali je bila voda nizka, dno pa prekrito s sipko mivko, zato se nisva bala, da bi se nama utopil. Očka se je nekaj časa jezil na naju, kmalu pa mu je voda pričela vse bolj ugajati.
"Glej ga zlomka, saj sploh ni tako slabo," je veselo rekel.
Nekaj časa se je namakal in čofotal po vodi kot kakšen petletnik, nato pa sva ga z mamico pregovorila, da si je upal z nama v nekoliko globjo vodo. Seveda sva bila ves čas ob njem, da bi ga ujela, če bi mu slučajno zdrsnilo.
In počasi, zelo počasi, si je vendarle dal dopovedati, kako koristno bi bilo zanj, če bi se naučil plavati. Oba z mamico sva tako postala njegova plavalna učitelja. Po nekaj uspešnih zamahih pa je očka prevzelo navdušenje. Končno je vendarle pričel spoznavati in uživati morske radosti.
Odtlej je vadil plavanje vsak dan. Midva z mamico sva se imenitno zabavala, ko sva ga opazovala pri prvih samostojnih plavalnih "izletih" po morju. Nič ni bolj smešnega, in obenem bolj ganljivega, kot gledati robatega, nerodnega očeta, kako se krčevito in nerodno trudi s prvimi plavalnimi zamahi.
Bila pa sva tudi ponosna nanj. In nase seveda tudi, kajti brez naju z mamico se očka nikoli ne bi naučil plavati!
Kdo pravi, da znajo vsi očetje plavati? Moj očka dolgo ni znal. Že kot otroka ga je bilo strah vode, zato se plavanja nikoli ni naučil. Težko sva ga z mamico spravila k reki ali k jezeru, še težje na morje. Midva z mamico obožujeva morje in znava odlično plavati, očka pa ... no ja...!
