Ciklus

Zima, pojdi stran

Narava še spi,
sneg še leži,
trave še ni,
nikjer nič ne zori.

Gospa zima,
dolgo vztrajaš,
čas je že,
da se odmajaš.

Hm, jaz sem samo en bk, mal faulast, pa še zmeden, ker so ivanjščice živčne danes in to na tak prav zanimiv način, skoraj bi rekel histeričen, če ne bi bile popolnoma mirne, tako da moj pogled ta hip seže le do tega trenutka...no...mogoče pa ne.

Si mislim, če sploh mislim /kaj sploh pomeni misliti...moram vprašati enkrat Konfuzija, mojega prijatelja/, da je človek včasih bližje bogu, kot si misli. Evo, tko...en primer...moj...tak banalen...doživet in to večkrat:

je prišla žena iz službe utrujena, znervirana, slabe volje in jaz takisto. Ona v kuhinjo, jaz na teraso, na vrt, kjer imam tudi vrtnice, žametne, kao nekaj pospravljat.... Ne da bi kaj mislil, sem odtrgal cvet...najlepši in ji ga prinesel. Ko sem uzrl iskrico v njenih očeh in slišal njen "hvala", takrat, takrat sem držal boga za obe roki, takrat sem mu bil mah...preblizu. Takrat ni bilo več včeraj, pa danes, pa jutri, pa ponavljanja življenj, pa karme...takrat je bil trenutek večnosti, takrat je bilo to to.

In takih trenutkov je bilo in si jih želim še in se trudim. Tako si jaz predstavljam ljubezen do boga, tako si predstavljam enost.
Vsa čarobnost življenja, bog, je tu, ta trenutek...samo videti je treba......


en_bk

Kdo zdaj bo upešnih novodobni ep,
politik že ne, se umaže je prelep.

Tisti, ki pijan je, je ena od prispodob,
ki je proti ministru zdravja in še čez rob.

O, Mojzes, človeku si tablico s pravicami dal,
le kdo je zapovedi tvoje in zakone naše izdal?

Kdor išče odvezo za svoje idejne grehe,
v glavo se udari cepec, nanj pade strešnik s strehe.

Izravnalna moč pravice, odreši nas nesreče,
glumač zmeči v koš enoumlje in vse bedne skeče.

Po učenju o demokraciji doma in v svetu,
je nasedel Zlati osel navkreber v zametu.

Kdo izmed nas bo slavni Nobelovec postal,
kdo politikom bo perutničke v peč dajal.

O, duh, ki si glave z učenostjo napolnil,
kdaj boš revežem skromne želje izpolnil?

...o0o...

Piše: Tatjana Melec

Zgodba je popolnoma izmišljena.
Kakršne koli podobnosti z živečimi osebami so zgolj golo naključje.

Rodila se je pred dvema desetletjema, par let gor ali dol. Raje sicer vidi, da jo ljudje, predvsem moški, vidijo starejšo in bolj zrelo. Zrele ženske so vendar privlačnejše.

Študira. V beli Ljubljani, seveda. Daleč od "ljubečih" staršev in pol pretekle zgodovine njenega življenja in travmatičnih izkušenj iz otroštva.

Študij ji ne predstavlja težav, vedno je bila iznajdljiva. Že v srednji šoli je ugotovila, kako "doseči" višjo oceno. Vedno se je učila za ocene, kaj pa drugega.

Menjava okolja ji ustreza. Polno nepoznanih ljudi, ki se v bistvu brigajo le zase. Mesto, kjer se lahko počne (beri: beži v) toliko različnih stvari, ji pride zelo prav. Gledališče, kino, sprehodi ob Ljubljanici, brezplačni internet, krajši izleti v okolico Ljubljane, kopališče, plesni tečaji, tai-bo, študentski žuri...

Saj ni nikoli sama, ima fanta, prijatelje in prijateljice. S fantom se videvata nekajkrat na teden in vsak drugi vikend. Skupaj sta že nekaj let in fantu se niti sanja ne, da dekle ne ve več točno, ali je z njim zaradi ljubezni ali navezanosti nanj.

Prepirata se skoraj vedno, pogovarjati se ne znata. Posteljne zadeve? Odlično. No, rada verjame, da je tisto ignoriranje sebe, svojih občutkov in želja oz. negiranje sebe v postelji, res odličen seks. Saj fant je vendar več vreden od nje.

Žal mi je, mama, nisem te hotel prizadeti; nisem te želel spraviti v solze - samo svojo omaro pospravljam!, poje Eminem. Menda je eno obdobje preklinjal do mere, ki so jo strokovnjaki označili za bolezen, po mojem pa je samo pospravljal svojo omaro. Sebi je bil zvest, bil je resničen. Otroci so bolj resnični kot njihovi starši - če niso zatrti. Ko otroci so zatrti, so starši nujno ločeni od svoje svetlobe, sicer jih ne bi zatrli. Zatrli do mere, da se omara potem prav filmsko odpre: tretješolec prime sošolca in ga vrže skozi okno. Na beton, na ograjo, pred časom v slovenskem glavnem mestu. Tako je otrok, ki očitno ni dovolj pogosto in glasno preklinjal, poklical na pomoč, potem ko ga okolica ni slišala. Bolj verjetno se je v izbrani vlogi nemoči delala, da ga ne sliši. No, zdaj smo ga slišali. In zajokala ni samo mama.

Omaro določajo najmanj tele stvari:
- na vsaki omari je sijoče napisano drugačno ime, zato jih tudi v največji skušnjavi ne moremo zamenjati
- vse, kar je v moji omari je (samo) moje (vedno bilo)
- omara je neuničljiva, se pa začne sama pospravljati, potem ko je lastnik pripravljen sprejeti to njeno darilo
- do takrat z rednim pospravljanjem najbolj doprinaša k ekologiji preteklosti in prihodnosti
- vsak lastnik je odgovoren samo za eno, to je svojo omaro
- v njej nikoli ni to, kar misli ali se boji, da je - vsaj na dan, ko to misli ali se boji, ne
- v omari ni predvidenih količin in tudi kvaliteta vsebine tu in tam (ne)ugodno preseneti, poleg tega se zanesljivo spreminja
- omare ni mogoče izprazniti, če pa stalno zlagaš in prelagaš zalogo, jo je vedno več
- čiščenje omare je po določenem času praviloma manj naporno, postane lahko celo zabavno
- pospravljena omara daje vedno nov občutek smisla, dosežka, miru in izpolnjenosti, čeprav lastnik že ve, da bo v njej kmalu spet kaj zaropotalo, tudi ven zletelo - običajno takrat, ko najmanj pričakuje
- lastnik omare je v času pospravljanja praviloma pod drobnogledom okolice
- v času čiščenja pred Božičem in Veliko nočjo je razumno izklopiti telefon in zakleniti vrata
- omaro lahko (o)čisti samo lastnik, v svojem času, na svoj način, res pa je, da si danes lahko pomaga z učinkovitimi neagresivnimi pomagali
- vsaka omara ima svojega angela in njegovi pomoči se menda v letu 04 že znamo odpreti.

Ja, vsi tvoji pretekli
in bodoči trenutki,
gredo ravno
skozi ta trenutek,
tvojega vdiha-izdiha,
kakor gredo skozi,
tudi vsa tvoja prejšnja
in vsa bodoča življenja,
kakor gredo skozi,
tudi vsa tvoja notranja
in zunanja vesolja,
kakor gredo skozi,
vse tvoje žalosti
in vsa tvoja veselja.

Naj gredo skozi,
tudi vse tvoje,
božanske radosti.


stojči Stojan Svet

Dvouh napenja sluh.
Psst ..... zdaj lovijo!
Psst ..... zdaj smrčijo!

Generali štaba Bolus rubre spe,
žolti gronolom mrači jim um.
Kužnost na kalini z žabjeglavci
na mrladi so odblejali mufloni,
goban oteka, jezo puran srti,
zledeni mlaka sred prsti.

Kapelnikovo gibanje stradež vodi.
Gula guga prste nad obaro.
V mrkačih slo spodmočenih junakov
se od vbodov kakainskih igel odžeja,
pod sodom gobec brada odceja.

Poživilo se z junaštvom hvali.

Leteča mušica v zrklo trči,
jezi pamet skuzma suha pampa.

Krvolok pobral je svoje oči.

Takšna je človeška narava,
da se rada skriva za mi,
še posebej z namenom,
da prikrije svoje slabosti.

Pa sploh ni nobenega mi,
sva samo jaz in jaz,
tisti jaz, ki se boji in skriva,
ki nerga in se razburja,
zakaj nečesa ne naredi,
ki se rad laže, išče izgovore,
zakaj je in ni tako kot je
in se boji vseh sprememb.

In tisti drugi jaz,
ki nima skriti kaj,
ki preden drugim spregovori,
pove najprej sebi,
direktno v obraz,
vse tako kot je.

Vzgojili so plemenite konje Lipicance,
ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,
za to redijo dresirane konje Trojance,
vprege urnih nog, Zlodje brez glave.

Gradijo številne mostove in dolgove.
Mule izčrpane padajo v strugo in blato,
se plezajo na spolzke rečne bregove.
Brez dela se umira - sveti se zlato!

Polita vladavina s penečim je vinom,
gojijo se klovni za svojo nespamet.
Z okuženo slino gospe, slo in prezirom
so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.

Grehi padajo zloženi name in nate,
suha bodo leta, suhe bodo krave,
nepremičen je čas pameti prave,
zgarane mnoge so roke, spočite krvave.

Na vratih poglej, črno stisko! Baroška
pada ti v objem na pragu vzdihljajev.
Je vdova malika. Vdana je vžigu, a pozna
je njena cvetoča krošnja v maju.

Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.
Jutro je. Ni še umila sledi s svojega obraza.
Sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.
Gledam jo v oči. Še nima pravega izraza.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Če pomisliš,
da je današnji dan,
tvoj zadnji dan
in da se jutri,
ne boš več prebudil,
kaj bi prav zdajle,
dobrega še postoril?

In zakaj tega ne storiš?

In kako veš, da ni?


stojči Stojan Svet

Želi sprejeti vase koščico trdo, toplo snov.
Išče dver v črnih čipkah pod svilenim krilom.
Hrepeni čutiti vdor v somračni skriti rov -
baklo v vzgibu ognja, ki sledi valovanju
vzdihov.

Ko v podprsju jambor že v brezvetrje pristaja,
bledica v jabolku rdi, zori slasten poljub
ugriza,
gomazenje v palcih se stopnjuje do smehljaja,
vžig krvi se v ritmu bokov šepetaje odziva.

Nagneteno satovje v vonju zadiši po senu,
v kripti Bogu všečne vrag počne norčije.
Ko slast izdihne, se v travi roj mehurčkov
speni,
navdih se v rjuho zlekne, ekstaza gib spočije.

Ugodje se otipljivo oklepa ravnodušne sobe,
vzvišeno v poletu se zrcali v zraku sončni dan.
Skrivnost molčeče, potešene, prej nemirne
žene
je v Amorčku, da mu veselo reče: "Dober
dan!"

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Šele ko boš,

pogledal v svoj dih,

boš vedel,

zakaj trpiš.

Prej ne.


stojči Stojan Svet

Enkrat, ..zvečer,...ko sem se pred televizorjem smilil sam sebi ... jako fest...in bil jezen na ženo, na življenje....in je žena likala srajco.....meni....potem, ko je pospravila posodo, ostalo od večerje, ki jo je predtem pripravila....nama......,mi je rekel Konfuzij, moj prijatelj:

bk..nikoli ničesar in nikogar ne jemlji kot nekaj samoumevnega.

Sem se zamislil...pa ne domislil.
Ma...me je nekaj prisililo, da sem stopil k ženi....je še likala srajco ... mojo. Ji je reklo nekaj v meni:
"Hvala Ti za današnji dan, draga"
Me je pisano gledala nekaj trenutkov...dolgih...potem pa se mi je nasmehnila.
Sem razumel


en_bk

Moje poslanstvo je, da se nekaj naučim iz življenja, da nastopim v vlogi učenca, pa čeprav samo kot pasivni poslušalec; pomembno je le, da imam na široko odprte oči in našpičena ušesa, da ne spim.

Sama narava (Bog) poskrbi za svoje, da mi zadaja vedno nove in nove naloge, ki pa jih bolj ali manj uspešno (raz)rešujem, pač po svoji moči, zmogljivostih in osebnih danostih in karakteristikah, saj življenje nikakor ni ustaljena, konstantna in monotona premočrtna premica, ampak sinusoida, ki je zelo razgibana, ki ima svoje vzpone in padce, hribčke in kotanje, ki se nenehno spreminjajo in permutirajo, zato se je brezsmiselno nadejati, da nam bo v življenju z rožicami postlano, vse servirano na srebrnem pladnju, ko stremimo, da bi bili vedno na "hribu", saj kakor stopimo korak naprej, smo že zopet v kotanji, če pa stagniramo, spustimo korenine in se zasidramo, pa ni možen napredek, saj obmirujemo.

Niti sreča, ne poet,
nista večna - niti cvet.
Niti žalost, bolezen, trepet,
samo trenutek ljubezni razcvet.


Trenutek lahko ti je večen,
celo življenje, lahko si srečen.
Samo pomisli, kaj Bog nam želi,
ljubezen in srečo, prijatelji naj bi bili.

Hecen je prostor in čas,
če greš v njem,
lahko naprej ali nazaj,
če si v njem lahko,
notranji berač, ali kralj,
ženska, moški, ali celo žival.

Hecen je prostor in čas,
ko v svojem rojstvu,
pozabiš vsa prejšnja znanja
in se moraš vse spet znova učit,
kot bi se ti ponavljala neka iluzija.

In hecna je smrt,
ko ponovno spoznaš,
da že spet nisi umrl,
ampak si še vedno živ,
še vedno nekje,
na notranji poti,
svojega smisla obstoja.

Enkrat, ko sem bil v sranju...hudem...fest, je rekel Konfuzij:


bk, vera je zid, na katerega se nasloniš ko si utrujen, so materine prsi, ki te nahranijo ko si lačen, je roka očetova, ki te varuje, je polje, je voda, so ptice, ki ti narišejo gubice smeha okoli oči, je sonce, ki ti ogreje srce, je pesem, ki dušo pozdravi. Vsakdo jo potrebuje.

Ga nisem razumel..ma skoraj nič...takrat.
Mu verjamem sedaj.
Tudi ti verjemi...ne meni, ne komerkoli.....sebi in njemu...verjemi.

Sonce v srce in dušo, ti želim,
en_bk

Dragi, berem tvoje pismo.
Nikoli ne moreš zapreti duri svojim občutkom.
Vse najne želje dozorevajo v sadove ljubezni.
Sonce se je dvignilo visoko na nebu.

V meni se prižiga luč, ki razvetljuje tvoje poti.
Z žgočim ognjem svojega hrepenenja
te čakam, s skrivno močjo svoje pesmi
ohranjam in krepim najno ljubezen.
Razigranost in razkošje tvojega srca
sta me vzradostila v slovesni preobleki luči.
Vse tvoje hrepenenje se je združilo
z mojimi mislimi, željami in očutji.

Rešuješ se slasti.
Utapljaš se v brezbrežnem oceanu čakanja.
Skelijo te spone in srce te boli, ko me ni.

Popolna blaženost je vzcvetela v srcu
in te predramlja iz sanj in spominov,
ko zaslišiš moje napeve
in začutiš moje telo in moje ude.

Ljubezenski sestanek

Veter se lovi v vrhove smrek,
oblaki se pode po nebu
in plazi megla se pod breg.

Zavija v bledo lice vse,
kar bežati proč ne more
in v nebo ubeže le ptice.

Že neštetih kapljic mrzli stik
razjeda krhko čudo stvarstva -
cvetje nima svojih več oblik.
Prihajaš niti ne trepečeš
in ne podajaš rok sproščenih,
ti vsa le čudno mi šepečeš:

Ti bednik, kaj čakaš in stojiš,
od mene le korak te loči,
stori ga, če hočeš, kaj blediš?

Ti zamrla je beseda nežna,
ki tolikim je čustva vnela,
vnela tvoja strast jih bežna?
Srce je stisnjeno v tesnobi,
pred mano zlobno ona se reži,
tej spaki vse bližje se mudi.

Ko je Stojči še mlad,
si v svojem raziskovanju,
privošči tudi kakšno avanturo,
kot recimo to, da gre poleti
na piransko pokopališče prespat,
da bi videl, ali ga je ponoči,
med grobovi kaj strah
in če so tam res kaki duhovi,
kot je to videl v filmu in nekje bral.

Razklopi zložljivo posteljo,
se pokrije s spalno vrečo,
gleda nočne zvezde in čaka jutra.
Nobenih duhov, pa kar dosti malih živali,
se ponoči sprehaja tam naokoli,
od sopihajočega ježa, do miši, podgan,
do nekih čudnih čivkajočih ptičev,
ki utihnejo šele, ko se začne delati dan,
potem pa spet drugi ptiči zažvrgolijo
in pozdravljajo sonce,
ki se začne počasi,
iznad Strunjanskega hriba dvigavat.

Poslednja sodba

Ves vrt se je kopal v močnem soncu. Nebo je bilo čudno zeleno. Opečnata streha psihiatrične bolnišnice je žarela v presenetljivi vijoličasti barvi. Dišalo je po življenju, po stvareh, ki so zrasle iz zemlje, a širil se je tudi vonj po smrti, po stvareh, ki so odmrle v njej.

Sedel sem na vrtni klopi in mižal v razbeljeno sonce. Napolnjen z rožnatimi tabletami pomirila, sem bil takoj v duhu. Neka sila me je z nedopovedljivo močjo srkala v bleščečo svetlobo...

“Torej to je to!” sem si rekel, ko me je svetloba odložila pri bleščečem kristalu. Vedel sem, enostavno sem vedel, da je prišel čas poslednje sodbe.

Prozorni kristal je dobil rubinasto barvo in iz njega so se izvile srebrne niti. Vse življenje, celo vsaka misel, je v trenutku steklo preko svetlečega se zaslona za kristalom. Prešinilo me je, da je bila toliko iskana skrivnost posmrtnosti - zadnje sodbe, shranjena nekje v neki datoteki. In točno sem vedel, katera dejanja v življenju so bila slaba ali dobra. Tako imenovani grehi sploh niso bili grehi. Za dobro so štela samo dejanja dobrote, brez kančka vseh variant koristolovstva. Kot temna senca pa se je na ekranu izoblikovalo slabo in se kopičilo na števcu tehtnice dobrega in slabega.

Spreminjam se.
Ampak ne kot veter.
Čeprav imam občutek,
Da včasih piham močneje.
Življenje me spreminja.
Rastem.
Duhovno. Pomeni največ.
Spreminjanje.
Spremenila bi 1000 stvari.
Le sebe ne.
Bistvo mene je pravilno.
Lahko se prilagajam.
Je to spreminjanje?
Bistvo mene je enako.
Spremenjen je le čas.
Obdobje. Ljudje. Prostor.
Drugače je. Tudi zame.
Zebe me v tem življenju.
Stremim, da bi bilo bolje.
Da bi bila večja.
Bolj odprta za dejstva.
Tako malo je potrebno za popolnost.
Za toploto.
Dotik. Poljub. Objem. Pesem.
Diham z njo,
Kot, da mi je pisana na kožo.
Diham z ljudmi,
Ki so topli.
Ki me čutijo.
Brez posebne razlage.
Daj. Začuti me še ti.
To bo moje bistvo.
Najino.

Sugestija, avtosugestija, prepričevanje, pregovarjanje, vizualizacija, predstavljanje, osredotočanje, koncentracija, projeciranje, domišljanje, prošnja, molitev, magija, čaranje in hipnoza, so vse načini delovanja, s katerimi lahko vplivaš sam nase, ali nekdo na nekoga, da bi spremenil trenutno stanje v življenju. S takšnimi načini vplivanja se lahko odpravi nezaželjeno stanje in vzpostavi zaželjeno stanje. Vse to pa so načini delovanje uma, da bi se spremenilo nekaj, kar se sicer zdi trdno, oziroma izven telesa, in kar bi bilo sicer možno spremeniti le z uporabo fizične sile.

Demonstracija hipnoze jasno prikaže, da je možno tvoje telo pripraviti do nečesa, v kar se sam ne bi mogel prepričati. Oglasi na vsakem koraku te prepričujejo, da potrebuješ nekaj, kar v resnici ne potrebuješ, in takšnim sugestijam podlegaš tudi ti. Ljudje okoli tebe ti govorijo, kaj se bo zgodilo s tvojim telesom, če boš storil to ali ono, in ti jim vse tako zelo verjameš, da se prehladiš, ko tvoje telo izpostaviš prepihu, in se zopet pozdraviš, ko v telo vstaviš neko tableto. Toda takšne miselne manipulacije so še mačji kašel, le droben vrh ledene gore, ki ustvarja tvojo resničnost takšno, kakršno jo zaznavaš.