Dragi, berem tvoje pismo.
Nikoli ne moreš zapreti duri svojim občutkom.
Vse najne želje dozorevajo v sadove ljubezni.
Sonce se je dvignilo visoko na nebu.

V meni se prižiga luč, ki razvetljuje tvoje poti.
Z žgočim ognjem svojega hrepenenja
te čakam, s skrivno močjo svoje pesmi
ohranjam in krepim najno ljubezen.
Razigranost in razkošje tvojega srca
sta me vzradostila v slovesni preobleki luči.
Vse tvoje hrepenenje se je združilo
z mojimi mislimi, željami in očutji.

Rešuješ se slasti.
Utapljaš se v brezbrežnem oceanu čakanja.
Skelijo te spone in srce te boli, ko me ni.

Popolna blaženost je vzcvetela v srcu
in te predramlja iz sanj in spominov,
ko zaslišiš moje napeve
in začutiš moje telo in moje ude.



Tvoja bela jadrnica ne more odriniti.
Valovi pljuskajo in dnevi minevajo.
Ti me v mislih prižemaš k sebi.
Najni duši se mešata z veseljem in bolečino
in jaz te čakam v svoji podobi
z mnogoterostjo tebi všečnih dejanj.

Ostajam sama in ti pojem pesmi.
Ostajam tvoja nebeška luč, tvoja vodnica,
luč ki ti napolnjuje srce z ljubeznijo,
luč, ki boža tvoje oči,
luč, ki blaži tvoje osamljeno srce.

Jesen je in sedim v travi.
Gledam v nebo in ljubezen me razžarja.
Srce se poigrava v ritmu radosti,
v ritmu valovanja trav,
zibaje v mojih čutih.
Ozračje drhti po ljubezni.

Čakam te preizkušena v moči,
čakam te z govorico svojih znamenj,
čakam te v upih, veselju in smehu.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec